Rowan Atkinson, angleški filmski, gledališki in tv-igralec (o katerem domnevno tudi ni moč napisati samo veliko dobrega), pa pravi, da smo postali različica srednjeveške drhali: »Na spletu je težava to, da algoritem določa, kaj si želimo videti, kar na koncu ustvari poenostavljen, binaren pogled na družbo: ali si z nami ali si proti nam. In če si proti nam, si zaslužiš, da te ukinemo … sedanje stanje je takšno, da imamo digitalno različico srednjeveške drhali, ki se potika po ulicah in išče nekoga, ki bi ga lahko zažgala na grmadi.«
Žurnalist Ščuka (o katerem domnevno ni moč napisati dobre besede) iz Cankarjevega Za narodov blagor je veliko pred svojim časom. Takole pravi: »Prvo je, da človek živi – če živi s pomočjo laži ali resnice, je naposled vseeno. Sredstvo je sredstvo.«
Še in še bi lahko napisali o ustvarjanju »resničnosti«, ki jo oblikujejo mediji in družbena omrežja, pa se ustavimo ob prepotrebnem zapisu Bojana Macuhe, dr. edukacijskih ved in mag. sociologije (o katerem je danes moč domnevno napisati, kar pač hočemo), v osrednjem slovenskem časopisu: »Včasih se je reklo, da beseda ni konj. Danes v tem digitalnem globalnem prostoru pa beseda ni le konj, temveč stampedo, ki lahko posamezniku v nekaj urah uniči ugled, kariero in duševni mir … Strategija blatenja je nasititi informacijski prostor s toliko neresnicami, da povprečen opazovalec sklene, da ne ve, kaj je res, ampak verjetno so vsi malo krivi. To je cilj diskreditacije. Ne nujno prepričati ljudi, da verjamejo laži, temveč zasejati dvom o integriteti žrtve … Živimo v času, ko je pozornost valuta, ogorčenje pa gorivo.«
Čeprav je znano, da so mediji gospodarska dejavnost in bi morali pod kakšno drugo ministrstvo, če ne že svoje, pa so mediji tudi nosilci slovenskega jezika, kulture in nacionalne identitete, zato naši vladajoči na obeh straneh trdijo, da je zanje pravi dom Ministrstvo za kulturo. Morda zato, ker mediji, prav tako kot umetnost in kultura, večinoma oblikujejo vsebine, ustvarjajo svoje resničnosti, in ker jih ni moč vedno preveriti in v stampedu besed in besedil, ki jih producirajo na omrežjih, to tudi ni več pomembno.
Nekoč se je medijem verjelo, učili so nas, da so preiskovalni in resni novinarji najbližje resnici. In prav zaradi njih smo lahko rekli z Nietzschejem: »Umetnost obstaja zato, da nas ne bi pokončala resnica.« Danes bi v Republiki Opravljivcev že morali razumeti, da mediji obstajajo zato, da bi nam končno obelodanili, kar vemo že od nekdaj, in sicer, da je tudi resnica kreacija, kar pa še ne pomeni, da resnice ni.
