Vsi se nekje rodimo. Če imamo srečo, to ni sredi vojne vihre ali na ladji sredi oceana (čeprav je tudi to prav posebno znamenje, ki bo verjetno močno določilo naše življenje). V preteklosti so se ljudje največkrat rodili doma, potem so se ljudje v mestih rojevali v porodnišnicah, in prav nihče ni več napisal pesmi o svoji rojstni hiši. Rojstna hiša je naša najpomembnejša hiša v življenju; tu smo prvič začutili človeški dotik, dotik mame ali drugih ljudi, ki so nas objeli, oblekli, nahranili, tu smo začutili varno naročje. Bolj je bilo naročje varno, bolj zdravo in samozavestno smo rasli. Bili smo ljubljeni in bili smo ves svet. Vse, prav vse, kar smo občutili, je bil takrat za nas ves svet. Najpomembnejši čas našega življenja in najpomembnejša hiša našega življenja, ki se je za večino nas, ki danes beremo ta časopis, imenovala porodnišnica v Kopru. Mnogi smo se večkrat vračali vanjo. Rodili so se nam otroci, nekaterim tudi vnuki, tu so se rodili naši nečaki, bratje in sestre. Potem so porodnišnico zaprli. Prečudovit servitski samostan iz 16. stoletja se je počasi, vendar zanesljivo pogrezal v tišino in osamo. Nevihte, burje in sončna pripeka so skoraj popolnoma uničile polkna, okna, vrata, poškodovale streho, pročelje, park. Podgane in golobi so gospodarji tega kulturnozgodovinskega spomenika. Mi, ki živimo ob njem, vsako jutro vidimo, kako nekoč ponosna hiša naših rojstev z zadnjimi močmi kljubuje času; sama, ker mi, ki smo svet zagledali v njenem naročju, ne vemo, kje bi začeli zapolnjevati praznino naših življenj. Vse smo poskusili; šopke za 8. marec, v svetleče rdeče papirje zavite čokoladne bombone za Valentinovo, termalne vode za vikend, plastične smeti in enormno svetlobno onesnaževanje za novoletno žalovanje. Pa še vedno ne vemo, zakaj nas pritiska teža, za želodec grabi strah, ne dihamo dobro in spimo še manj. Vsako človeško bitje veruje v kaj, v Boga ali resnico, način življenja s transcendentalno vrednoto naj bi bil v naših genih, piše Sullivan v New York Magazinu. Drugače povedano, naše življenje določa naš konec, rojstvo mu daje le možnost. In če odrasli ljudje ne vidimo, da je naša brezbrižnost do najpomembnejše hiše našega življenja dokaz, da smo infantilni in neprebujeni, potem moramo vedeti, da nimamo prihodnosti.
Katja Pegan
