Če kdo pokliče Katarina, se ne obrne. Ker je bila od vedno Katja, Katarina je samo njeno rojstno ime. Ona je režiserka, na podelitvi nagrad Tantadruj smo gledali Mikve, Hadar Galron, predstavo, ki jo je režirala v Novosadskem gledališču. Kot režiserka je podpisana še pod kakšnih 60 predstav. Direktorica Gledališča Koper od leta 2000, ki vodi tudi Primorski poletni festival. Uči otroke, kaj je gledališče. Povezuje ustanove. In ljudi. Utemeljitev, zakaj so ji letos, stara je bila 53 let, podelili nagrado Tantadruj, je bila temeljita. A so zagotovo kaj pozabili. Ne namenoma, ampak zato, ker je Katja počela toliko stvari v svojem življenju, da ne gredo v eno utemeljitev, pa naj bo še tako dolga. Štajerci takim ljudem rečejo, ta je pa živc.
Kulturniki se vsi pritožujejo. Že nad čem. Vsaj čez ministra rečejo kakšno. Ti tudi?
Če bi se pritožila, … čeprav, živeti s pritoževanjem je res težko, to te blokira, da bi šel vsako jutro smelo v življenje. Torej, če bi se pritožila, ne, raje bi zamenjala besedo in bi rekla: žal mi je, da je ta prostor, v katerem živim, intelektualno tako neambiciozen.
Znaš razložit zakaj?
Veliko razmišljam o tem. Zanimivo, da bolj ko je prostor odprt, toleranten do drugačnosti, brez fobij, manj je ambiciozen. Že zgodovina našega gledališča govori o tem, pa tudi drugih institucij, ki so nastale zelo pozno. Univerza recimo. Mislim si, morda ljudje niso čutili potrebe. Šli so študirat v Ljubljano, pa v Trst, Benetke … Kar nekaj generacij ni imelo želje, da bi gradile ta prostor, razumeli so ga kot svoje dvorišče, na katerem lepo, mirno živiš. Kar lahko pripelje tudi do tega, da bomo nekoč podobni Floridi. Tukaj samo spiš, ali pa se sem preseliš ko si starejši, ker je tu mir, ambiciozni mladi pa odhajajo, kar pa za okolje ni dobro.
Je to stanje že tako, da nas lahko skrbi? Dorjan Marušič, zdravnik, je v enem od prejšnjih intervjujev dejal, da so ljudje tukaj zdravi, razlog pa ta, da se sem priseljuje starejša, zdrava populacija, ki jo ohranja pri zdravju še morje?
Skrbi nas lahko za ves svet. Je pa to seveda čas velike mobilnosti, migracij. Vse to mreženje bi nas moralo narediti vitalnejše, bolj radovedne, ambicioznejše. Vse te lastnosti bi morali udejanjati tudi doma. Če si tukaj, si neprestano v stiku z odprtostjo in širino, ki jo prinaša morje. Občutek, da gledaš na drugi konec sveta, te s svetom poveže, tega sveta te ni strah. In seveda človek, ki ga ni strah, je verjetno bolj zdrav.
Je tak način razmišljanja lasten vsem ljudem ali ga moraš razviti?
Ko se rodiš v družino na Obali, ne glede na to, ali so tvoji starši tukaj od vedno ali so se priselili, se seveda v družini naučiš življenja in razmišljanja, pa tudi ulice in sosedov, še posebej, če v ulici govorijo tri jezike ali več.
V kakšni družini si odraščala? Kakšno je bilo tvoje otroštvo?
Mama in oče sta bila pedagoga, mama je učila drugi razred, oče je bil glasbenik in pedagog. Naredil je sedem godb. Morda imam to po njem, graditi, uresničiti idejo, najti zanjo pot. To kar gre v naši družini iz roda v rod, je delo z otroci. Starši, stari starši, brat, bratranec, morda tudi naši otroci nekoč, so bili in so učitelji, profesorji. Potencial, ki ga vidimo v njih, je vera v prihodnost. Ko hodimo po Joycevi poti v Devinu, vidimo na konec sveta, preko otrok pa na konec časa. Brez tega videnja, bi bilo zame na tem svetu zelo tesnobno.
Kako pa si vzgajala/vzgajaš svoje otroke? Na podelitvi Tantadrujeve nagrade, sem srečala oba, živahna mlada človeka.
Zame je beseda vzgoja ena strašna beseda …
Bi jo zamenjala? Raje opisala proces?
Prepričana sem, da si kot starš otrokom vzgled. Z njimi živiš, vprašanja, ki jih postavljajo še zelo majhni, te postavijo pred dilemo, ali odžebraš neko mantro, da to tako je, ali pa si tudi sam postaviš vprašanje, zakaj nekaj je, tako kot je. Tvoj otrok je tvoj najbližji človek, zato sem bila zelo odgovorna vsvojih odgovorih, v tistem kar rečem, ker vem, kar čutim, saj vem da otroci vzamejo izrečeno besedo staršev za najbolj sveto. Predvsem pa, da poskušam živet pogumno in svobodno. Tako sem tudi sama rastla z njima.
Kdaj pa se uprejo avtoriteti? Kdaj si se ti?
Če pogledam staro mamo, mamo in sebe, smo bolj amazonske vrste, ki itak ne priznava avtoritet …
In ni potrebe po uporu?
Ne. Zunanje avtoritete ni, zato pa moraš biti v stiku sam s seboj, ne smeš se izgubiti.
Ko sem te gledala na podelitvi nagrade, je bil moj vtis o tebi, vtis o odločni ženski, ki ve kam hoče. Tudi medtem, ko so prebirali obrazložitev nagrade, sem imela ta vtis. Kaj mora biti v človeku, da lahko uresniči cilje, ki si jih je zastavil? Da ni preveč ambiciozen in si zastavi cilje, ki so uresničljivi ali si tako pogumen in pameten, da prideš na cilj, tudi če so cilji še tako ambiciozni, da se zdijo neuresničljivi?
Predstavljam si, da vse to početi v okolju, ker so odnosi kodirani s preteklostjo, ni enostavno. Spet bi zamenjala, besedo hoče z mora, ne, kamor človek hoče, ampak kam človek mora.
Kako pa veš kam moraš?
Tja, kjer boš najbolj skladen sam s sabo, potem ne zboliš. Če pa greš tja, kamor z vso silo hočeš, potem moraš za to zastavit preveč stvari. In potem počiš. Ker idealnega okolja za tvoje poti ni. Rekla si pogum. Ja, pogum za življenje. Druga beseda je radost, ki jo moraš občutit, ko svoje naloge opravljaš in ko narediš nekaj za druge in skupnost. Pameten moraš biti ali pa moder, zato, da sebe ustaviš, ko hočeš biti najpomembnejši, pomembnejši od drugih. Potem je pa še nekaj, to kar se človek nauči. Moj poklic je režija in režija je komunikacija, ne tista enostavna, ko se pogovarjamo, to je tudi branje čustev drugega. Lahko je delati z ljudmi, če znaš videti, kako te vidijo oni. Neke vrste judo. To je v interesu tvoje zgodbe.
Kaj jim poveš, ko jim hočeš razložiti gledališče?
Ko pridejo otroci prvič v gledališče, so stari tri, štiri leta, zelo majhni so in njihova pozornost je usmerjena v dogajanje na odru, v svetlobo, glasbo …
Skratka spektakelska funkcija?
Ja. Kasneje se pa z njimi že lahko pogovarjaš. O zgodbici. Potem počasi začnejo razumeti, da so pred njimi živi igralci, da gre za emocije. Razumejo tudi, da vse to počnejo skupaj, z drugimi. To je zelo pomembno, saj gledališče naslavlja celo dvorano, ne tebe v 3 vrsti, 12 sedež. Resno delo, igranje, se začne v srednji šoli. Pred tem se morajo naučiti sodelovanja v skupini, discipline, empatije. Vse to opravijo naši odlični pedagogi v gledališču. Otroci imajo veliko veselja do nastopanja in tega jih ni treba učiti. Naučiti pa jih je treba, da je v gledališču delo timsko in da vedno zmagamo samo skupaj. V srednji šoli, pri šestnajstih, že začnemo delati na dialogih, improvizaciji. Ko spregovorijo skozi resne dramatike, je zame najbolj fascinantno kako jih razumejo. In v resnici razumejo.
Kako si se ti spoznala z gledališčem?
Od malega sem hodila v Godbeni dom, kjer je imel moj oče vaje godbe. Bil je zelo kreativen gospod, živ, prodoren. V Piranu je organiziral pustne povorke, predstave za Dedka mraza, jaz pa sem plesala balet, hodila h klavirju, flavti in sodelovala v njegovih predstavah. Dogajanje v Piranu je bilo takrat res pestro, neprimerljivo z danes. Morda pa je to samo moj otroški spomin, v katerem je bil Piran ves svet. V gledališču sem bila prej na odru kot v dvorani. Oče je bil Dedek mraz…
Ti pa snežinka?
Ne vem več. Bila sem baletka, tudi brala sem kaj. Bilo je dobro režirano, šivali so se kostumi, godba je bila kostumirana, klarineti so bili pingvini, sodeloval je tudi piranski slikar Zappa, ki je na košček iverke narisal oljni portret mojeg brata, med barvanjem scenografije… V tem majhnem, a tako zelo kreativnem mestu sem odraščala.
In tako si se odločila, da boš režiserka?
Moja mama pravi, da sem to vedela že v osnovni šoli, da sem govorila, da bom drugim povedala, kako naj se obnašajo…jaz se tega ne spomnim. Vem pa, da sem začela režirat že v srednji šoli. Najprej recitale, hotela sem, da bi bili drugačni, kot se za najstnico spodobi. Potem sem šla v Koper v gledališko šolo Braneta Kraljeviča, še Blaž Lukan je bil z njim. Šola je bila zelo ambiciozno zastavljena, cel kup nas je bilo tam, Slavica Radović, Edi Pucer, Valter Dragan, Matej Končarevič, ki je danes ortoped v Valdoltri, na primer. Veliko zanimivih ljudi.
Zakaj Piran ni več tak, kot opisuješ?
O Piranu se ne da na hitro povedati kaj pametnega, že nekaj časa ni ok.
Kaj je narobe?
V Piranu je danes tesnobno. Čeprav je na koncu sveta in se moraš obrnit, da greš nazaj, bi rekla, da je bil včasih bolj pretočen in da je lažje dihal. Da je imel vizije, da je bil pomemben igralec med slovenskimi mesti. Danes je to mesto, ki se zaveda, da mora nujno, ampak res nujno razvit drug, nov koncept mesta. Zato mora imeti pogumne ljudi. Vse kar diši po starem načinu življenja je za Piran usodno. Pred približno 15 leti sem bila v skupini, ki je imela nalogo da razmišlja o Piranu, delali smo SWOT analizo in vodil nas je sociolog. Najprej sem v skladu s svojim operativnim duhom iskala čimboljše rešitve, ki bi pomagale k dvigu kvalitete življenja. Kako bi delali predstave za otroke in mladino, ki bi jih odvračale od drog, pa mi je dr. Krek, ki je bil tudi v naši skupini lepo povedal, da brcam v temo. Potem smo razmišljali o večkulturni sestavi mesta in o tem, kako bi ljudje zadostili svojim kulturnim potrebam. Bi prišli v gledališče tudi tisti, ki nikoli ne grejo, če bi imela koncert Lepa Brena? Predvideli pa smo, da se bo glede mobilnosti čez dvajset let svet tako spremenil, da se bodo ljudje začeli iz mesta preseljevati, ker bo nasičenost prevelika in ne bo omogočal kvalitetnega življenja. Kako bo s
šolami, glasbeno šolo, ostalimi dejavnostmi? Bodo še v Piranu? Potem smo si dovolili konceptualno razmišljanje in prišli do vprašanj: kako bi mesto živelo zgolj kot kulturno turistična destinacija, v kateri pa ne bi živeli prebivalci? Kot mesto na seznamu Unescove kulturne dediščine, z muzeji, galerijami, Tartinijevo mesto muziciranja, festivalov, in kamor bi prihajali turisti samo z ladjami? Na tako majhnem prostoru ne more živet mesto svojega vsakdanjega življenja in biti evropska turistična in kulturna atrakcija. Se bo treba odločit. Podobne izkušnje imajo tudi v Dubrovniku, Budvi in še kje.
Moram vložit ugovor na tisti del o Lepi Breni in iskanju kulturnih potreb prebivalcev. No, lahko je tudi Gianni Morandi. Skozi tvoj življenjepis se vleče rdeča nit tvojega modus vivendi: skupaj. Kar je zelo redko. Ti si tista, ki povezuje zelo različne ljudi, dejavnosti, ne nazadnje tudi kraje Novo Gorico, Trst in obalo. Ni enostavno. Kaj je največja težava takih povezovanj? In kako se naučimo tolerantnosti?
Tolerantni postanemo samo z empatijo, ki je moraš biti deležen že kot otrok. Če tega nisi deležen, tega ne prepoznaš, če tega ne vidiš kot obrazec, ki je nagrajevan, če nisi pohvaljen, ker si komu pomagal, temveč kregan, ker si ob tem, ko si pomagal tudi strgal hlače, je to narobe. Tu je začetek. Potem se moraš naučit še discipline. To je pomembno. Kar pa se tiče koncepta skupaj, je največja prepreka omejeno razmišljanje. Ljudje ponavadi mislijo, da jih bo v povezavi manj, ne razumejo, da jih je lahko več in da so lahko boljši. V času, ko vse to počnem, se je svet res spremenil. V zelo kratkem času se je zgodilo, vsaj v teatru, nekaj zelo banalnega. To, da je bilo sredstev vedno manj in se je začelo malikovati lastni dohodek, gledališče torej mora veliko zaslužit tudi samo. In ko se je ugotovilo, da do njega lažje pridemo skupaj, je bilo tudi razumevanje povezovanja lažje. Posledično je bilo več dela za gledališke poklice in več programa za publiko. Gledališča na Primorskem smo v tem smislu naredila res pionirsko delo. Takšno povezovanje bo tudi edina resnična perspektiva obalnih občin. Prav grozljiva hektičnost komunikacije in mobilnosti na Obali me je napeljala na to, da sem napol v šali rekla, da se mi zdi edino smislelno za projekt EPK (evropska prestolnice kulture) postavitev metroja od Kopra do Pirana. Zdaj se to zdi nemogoče, a če bo šel razvoj tehnologije tako naprej, menda bomo v kratkem dobili mobilnike, ki bodo imeli frekvenco mikrovalovne pečice, potem bomo morali, če bomo sploh še hoteli hodit tod naokoli, nekaj ukrenit. Kako, ne vem.
Vedno imam občutek, ko naletim na to vrsto problemov, o katerih zdaj govoriš, da preprosto nismo znali razmišljati naprej, imeti vizijo. Saj vendar ni bilo tako težko že pred leti napovedati, kako se bo, ne samo obala, tudi Slovenija, dušila v prometu in bo zato neprehodna. Če ne bomo storili nič ali malo.
To ni samo naš, obalni problem, ta problem je globalen. Včasih se mi zdi, da bi hoteli o tem razmišljat, a nas vse prehiteva, nekaj bi želeli upravljati, a tisto upravlja z nami. Da ne bova abstraktni, res mislim, da bi morali kandidirati za Evropsko prestolnico kulture 2025. To je lahko fenomenalen posnetek stanja. Inventura, kje smo. Ker, če ne veš kje si, tudi ne veš kam greš. In tudi, če ne veš od kod prihajaš, ne veš kje si. Od kod si prišel, kje si, kam greš. To je ključna matrica. Pri eni taki prijavi sem že sodelovala, stvari dobro poznam, a je projekt dobil Maribor. Takrat je šlo za trajnostni razvoj. Pomeni, ustvari take situacije, institucije, ki bodo trajale. Pomeni, da ne rajamo s prireditvami celo leto, ampak zgradimo na primer muzej, gledališče, obnovimo kulturne spomenike, ki bodo imeli vsebino in pa tudi trajnostno zagotovljene vire za svojo dejavnost, ki bo kulturno in gospodarsko dvignila to področje. Pomeni, da razmislimo in potem pogumno delujemo v smislu rešitve mobilnosti na Obali. To smo počeli 2006, od takrat je tudi ideja skupnega kulturnega prostora, ki pa se tudi širi in na novo povezuje in po toliko letih dobiva nove prednostne naloge.
Ta ideja o ponovni kandidaturi za Evropsko prestolnico kulture 2025 je v zraku. Kakšni so prvi odzivi?
Zares so optimistični samo tisti, ki so optimizma sposobni. Ostali pa to spremljajo kot političen projekt, program, in ne vedo koliko pristavit, ker ne vedo, koliko bodo dobili. To je vse narobe, na tak način se to ne dela. Sama si tega navdušenja ne dovolim vzeti, ker mislim, da bo že razmišljanje v tej smeri zelo dragoceno. Že zato, da bomo razmišljali
skupaj. Je pa dejstvo, da kandidatura nekaj stane. A to sploh ni resen problem, ker itak kar naprej jamramo, kako je vse drago. S takim razmišljanjem smo v leru.
Tvoj optimizem je nalezljiv! Ker vodiš institucijo, ki je finančno odvisna, delaš projekte, za katere tudi potrebuješ denar, mi izdaj recept, kako prepričaš institucije, ljudi, posameznike, da te finančno podprejo/s čim? Ker politika odloča o občinskih proračunih, ki zagotavljajo denar tudi za kulturo, moraš biti tudi politično spretna?
To sodi zraven, čeprav se tega skozi leta naučiš, je pa ta spretnost precenjena. Sama po sebi ne zagotavlja ničesar. Sem prva in zaenkrat edina direktorica tega gledališča, zelo dobro pa vem, kako so se borili tisti pred mano, ko so ustanavljali gledališča v Kopru. Vsak, ki bo prišel za mano bo moral početi to isto; verjeti bo moral, da bo prostor brez gledališča ubožen in nevaren. In sprejeti svojo odgovornost za to.
Ampak s čim jih prepričaš?
Jih ne prepričas, jih prepričuješ. Ko enkrat razumejo, da to niso enkratne zgodbe, da vsako leto šest premier potrebuje toliko in toliko, da gledališče ustvarja mlado, razmišljujočo publiko, da omogoča kvalitetno življenje svojim meščanom in povezuje svetove in ljudi, potem si veliko že naredil. Morda pa pridejo boljši časi, ker bodo otroci, ki so se rodili z gledališčem in vedo kaj pomeni, če si rojen v mestu z gledališčem, enkrat odločali o tem.
Za konec še par besed o gledališču. Nekaj časa smo govorili o krizi v gledališču, pomeni, da so tudi gledališča nekaj naredila za gledalce in je kriza mimo. Ogromno ljudi prihaja.
Mislim, da gledališče nima težav s publiko. Paradoksalno, ampak s komercialnimi gledališči se je pri nas razvil tudi odnos do tistega bolj resnega gledališča. Gledališko občinstvo žali zgolj komercialna ponudba. In tudi mi smo postali bolj pozorni in začeli uprizarjati sodobne in komunikativne igre. Pa novi režiserji so prišli, z novo estetiko. Slovenska gledališča, četudi različna, so si podobna. Velja tudi za publiko.
Kaj si želiš delati, ko ne boš več delala to kar delaš zdaj?
Ne vem.
Si sploh predstavljaš, da bi delala kaj drugega?
Verjetno to, kar delam zdaj. Si pa zelo želim,pravzaprav je to moja naloga, da bo tisti, ki bo prišel za mano sposoben po svoje urejati stvari. In bo zmogel narediti še več.
Bojana Leskovar
