Ko sem skupaj s somišljeniki pred več kot poldrugim letom napisal javno pismo, katerega osnovni in edini namen je bil ta, da predstavim glas turistične stroke in ljudi, ki jim ni vseeno, kaj se dogaja s turizmom v naši občini, si res nisem predstavljal, česa vse je zmožna trenutna lokalna politična garnitura. V tem času so piranski občinski svetniki na vrat na nos razrešili predsednika nadzornega sveta Turističnega združenja Portorož, ker enostavno niso želeli drugače mislečih, zaradi nenehnih političnih pritiskov pa je bil primoran odstopiti tudi direktor TZP-ja. Ta isti direktor, ki ga je še nedavno nazaj prav ta občinska garnitura požegnala kot pravega in v katerem je marsikdo od tistih, ki sedijo v občinskem svetu občine Piran, še ne tako dolgo nazaj videl potencial, energijo in znanje, ki jih struktura organizacije, kot je lokalno turistično združenje, še kako potrebuje. V tem času so občinski veleumi prišli do ugotovitve, da je bojda bolje, če se TZP in Avditorij združita. In to čim prej. Potem pa je minuli teden občinskemu svetu to odločitev uspelo zamrzniti. Cirkus!
Dejstvo je, da občinski svetniki v aktualnem mandatu sprejemajo različne škodljive sklepe. Še več, prek lobiranj v ozadju v občini Piran vlada vsesplošna destruktivna drža, izjemno nezaupanje, predvsem pa smo občani priča ponavljajoči nekonsistentnosti med besedami in dejanji. In to praktično skozi ves čas tega mandata. Ne glede na to, kakšne politične barve nosijo člani občinskega sveta, je večina od njih prepričana, da le oni vedo, kaj je potrebno in kaj ne, da destinacija Portorož – Piran dobi nazaj »butične goste«. Večina od njih tudi misli, da so prav oni tisti, ki imajo pravico, predvsem pa znanje, da se lahko dobesedno igrajo z usodo Turističnega združenja Portorož in posledično s prihodnostjo turizma na tem območju. Danes eni, jutri drugi si jemljejo zasluge in se istočasno medsebojno obtožujejo, nekako tako kot otroci v vrtcu. Niti ne, saj se še otroci v vrtcu znajo na koncu bolje zmeniti med sabo!
To, kar se je zgodilo pretekli teden, in kar se dogaja s TZP-jem in Avditorijem skozi praktično ves mandat, je samo vrh ledene gore. Kajti na tej gori je vsaj še ducat drugih projektov, ki so bili apriori zrušeni, ker bodisi so to bili »projekti župana« (in zakaj bi dovolili, da mu kaj uspe) bodisi ker jih ta isti župan enostavno ni znal ali ni bil sposoben ustrezno komunicirati in izpogajati z vsemi političnimi skupinami, krajevnimi skupnostmi in drugimi deležniki. Politika, pa čeprav na lokalni ravni, je namreč zahtevnejša od gostilniških debat in razprav na socialnih omrežjih.
Zanimivo je spremljati argumente okrog časovnice preoblikovanja TZP-ja oz. njegove združitve z Avditorijem. Veliko vprašanj se je vrtelo okrog tega, ali naj se spremembe izvedejo pred, med ali po poletni turistični sezoni, ker naj bi od tega bilo odvisno, kakšne rezultate v številu nočitev bomo na destinaciji dosegli. Menim, da časovni okvir preoblikovanja nikakor ne more biti vezan le na 3 do 6-mesečni rok, saj to hitenje hote ali nehote lahko povzroča nepotrebne napake, nesporazume, predvsem pa veliko nezaupanje. Po drugi strani pa je to samo izgovor za vse tiste, ki lovijo svoje roke. Eni s tem, da bi želeli čim prej kadrovati, si s tem morda celo zagotoviti lastno službo, drugi pa za to, da vroči kostanj še pravočasno dostavijo pred vrata lokalne volilne kampanje.
Žal to ne gre tako. Natanko pred desetletjem sem prisostvoval intervjuju, ki ga je za lokalni medij dal eden izmed direktorjev, ki je dolga leta pozitivno zaznamoval razvoj portoroškega turizma. Na vprašanje, kako se bo po njegovem iztekla turistična sezona (op. bili smo globoko v svetovni finančni krizi leta 2012 in v tisti sezoni turistov ni bilo ravno na pretek), je odgovoril: “Turizem tukaj nikoli ni bil tako prepuščen sam sebi kot je zdaj. (kako pomenljivo je to prebrati iz današnje perspektive). Destinacijski potencial v okolju nima ustreznega razumevanja, pri tem mislim tudi na občino in državo. Glede na razmere, v katerih delujemo, so rezultati pravzaprav izjemni, obenem pa dokazujejo, kako trdoživa je naša destinacija.” In ja, verjemite mi, smo izjemno trdoživa destinacija, ki ima bistveno več notranje moči, kot ji pripisujemo! Zato TZP in njegovo poslanstvo nista pomembna le na kratki rok, ampak tudi in predvsem moramo na to organizacijo gledati dolgoročno ter tako tudi zastaviti njeno strategijo, razvoj, ljudi, ki tam delajo in nenazadnje direktorja, ki mora imeti zaupanje in podporo – predvsem s strani občine.
Prepričan sem, da ima naša destinacija izjemen razvojni potencial. Imamo tradicijo, znanje in izkušnje. Imamo naravne in kulturne danosti, ki nam jih zavida pol Jadrana. Imamo pa tudi in predvsem ljudi, ki jemljejo turizem kot način življenja. Dejstvo pa je, da smo vmes izgubili desetletja razvoja in po vsej verjetnosti tudi kar nekaj dobrih gostov. Ampak kot destinacija smo še vedno v igri. Samo strah nas je stopiti kot ekipa na igrišče in začeti zabijati gole. Ker enostavno vsak gleda zgolj svoje interese in vsak vidi samo tisto, kar je zanj najboljše v danem trenutku. Menim, da je delati treba dolgoročno in iskati konsenz za bodoči razvoj turistične destinacije Portorož – Piran v povezavi z ostalimi tremi istrskimi občinami s ciljem vzpostavitve močnega regionalnega destinacijskega managementa in razvoja enovite turistične destinacije (slovenske) Istre.
To, kar je storil občinski svet na svoji zadnji seji, ko je izglasoval zamrznitev vseh aktivnosti glede TZP-ja, je vendarle korak v pravo smer. A kljub temu ostajajo nekateri, ki so trdno prepričani v svoj prav in jim želja po vplivu nad to organizacijo pomeni več kot dobrobit za dolgoročni strateški razvoj turizma v naši občini.
Ker sem po naravi optimist, polagam upe v nov občinski svet, pa čeprav se bo moral soočiti s številnimi nerešenimi problemi in zaustavljenimi ali napačno zastavljenimi projekti tega mandata. Nova struktura bo morala zagristi v marsikatero kislo jabolko na račun dosedanjih dejanj in načina razmišljanja, vendar upam in želim si, da bi bila prihodnost občine Piran drugačna ter da bodo volivke in volivci izstavili račun vsem tistim, ki razmišljajo samo za lastno korist in ne privoščijo uspeha drugim. Kdor vidi tri korake naprej namreč ve, da je lahko uspeh drugih, v tako majhni sredini kot je naša, nenazadnje tudi njegov uspeh.
