»Nekdo v drugem nadstropju mi je včeraj izpahnil lepe lesene škure, ki so me krasile stoletja, in namontiral grozne plastične. Tako grdo se počutim …«
»To ni še nič! Meni so lesene tramove med nadstropji zamenjali z betonom, izpulili so mi celo erte, na glavo pa namontirali nekakšno teraso, ki mi niti malo ne pristaja in je nikoli nisem imela …«
»Mene pa vsak dan polula in podela kar nekaj psov. Presneto! In precej lastnikov je takšnih, ki pogledajo malo levo, malo desno in odidejo, ne da bi me nato očedili, da bi bila zopet lepa in dišeča …«
»Vame pa so zadnjič zopet vrtali luknje in tako neestetsko napeljali kable, ki slalomirajo po ulici gor in dol ter levo in desno, da me je prav grdo videti …«
»Jaz in veliko mojih prijateljic pa smo poleti presenečene, saj nikogar v hiši ne poznamo, potem pa osamljene, ker le redkokdaj kdo odpre vrata …«
»Dovolj, dovolj, to ne pelje nikamor! Tako lahko dneve in leta nergate nad vsem mogočim. Naj ena na kratko pove bistvo, da mi ostane še kaj od jutra.«
In izpod starega oboka zadoni:
»Mesto Piran smo me in meščani, ki nas imajo radi in živijo z nami, kajne?«
»Ja, drži kot pribito!«
»Zahvaljujoč nam, tisočletja starim, zloženim v to čudovito umetnino, Piran, so ljudje že od nekdaj radi prihajali in se nad nami navduševali, kajne?«
»Da, tudi to je res.«
»In meščani so ves ta čas pazili na nas, zato je to mesto ostalo eno najlepših in najbolje ohranjenih, avtentičnih mediteranskih mest daleč naokoli, kajne?«
»Ja, to je pravo bistvo tega mesta.«
»In brez te ohranjene avtentičnosti, dediščine ter mediteranske kulture, katere bistvo je sobivanje z morjem, tudi turizma ne bi bilo. Pa tudi ne Portoroža, Lucije in marsičesa drugega, kaj meniš?«
»Menim, da razmišljaš zelo modro in pravilno.«
»A zadnjih nekaj desetletij ni več tako! Kot da ne bi vedeli, kaj je Piran v svojem bistvu in koliko lepega ponuja vsakemu, ki ga ima rad in zanj skrbi. Mnogi bi nas kar maličili in nekaj spreminjali. Nekaterim ulicam so celo izpulili stoletne kamne, da bi jih prekrili z odurnim asfaltom – fuj! Hvala vsem tistim, ki poskrbijo, da smo kljub starosti še vedno tako mikavne. Nekateri se potrudijo in tudi našo notranjost lično ter spoštljivo uskladijo in povežejo z današnjim časom. A kaj, ko drugi sploh ne razumejo pomena morja v naši kulturi. V mandraču so odstranili nekdanje stare stopnice za v morje, pa čudovito dvigalo za majhne barke in mnoge druge vsebine, ki so nas povezovale z morjem. Kje so otroci, ki so se igrali po naših ulicah? Kje so banke, mesnice, trgovine in trgovinice? Vse to smo imeli! Mesto ob morju smo, pa nimamo kje kupiti niti trnkov, madona! Kje so obrtniki, podjetniki? Mesto zapuščajo vsi ustvarjalni ljudje, predvsem najpomembnejši, mladi, saj jim to ne ponuja več nobenega razvojnega potenciala.
Ne nazadnje bo treba temeljito premisliti in obrniti prometno strategijo. Ta mora postati nemoteča podpora razvoju mesta, ne pa eden izmed treh ključnih razlogov za njegovo praznjenje. In kolikor vem, imajo nekateri odlične rešitve v tej smeri. Res ne vidim potrebe, da bi Piran, nekoč pravo, živahno mesto, postal pasivno mesto, namenjeno zgolj starejšim ali lenobnim, ki za svoje sprehode in aktivnosti res ne potrebujejo mobilnosti. Z vsem spoštovanjem do njih, obstoječa razvojna strategija bo mesto sčasoma izpraznila in kmalu za tem bo srednjeveško, mediteransko, družinsko mestece Piran za vedno izgubljeno …«
»Joj, ustavi se malo. Kdo pa naj bi bil tisti, ki bi po tvojem mnenju vse to popravili?«
»No, na prvem mestu dobro seznanjeni in ozaveščeni meščani, ki jim je za vse to mar. Ti so naši prvi in najpomembnejši zaščitniki ter varuhi.«
»Aha, še kdo?«
»Za njimi pa predstavniki na občini, katerih dolžnost je, da se najprej spoznajo na našo kulturo, zgodovino in dediščino, šele nato pa na ekonomijo, pravo in podobno. Prav nič ne bi bilo narobe, če bi imeli ob vseh skupščinah, razpravah in sestankih na steni velik list, na katerem bi bila vprašanja: Ali in kako bo vaš glas koristil mestu? Ali in kako bo vaš glas koristil meščanom? Ali bo vaš glas ohranjal našo kulturo? Ali bo vaš glas ohranjal neokrnjeno naravo in varoval našo dediščino? No, osem je takšnih vprašanj. In če odgovor vseh svetnikov na vsa vprašanja ni argumentiran DA, se v neko idejo pač ne gre.«
»Hm, zanimiva zamisel, ki pa je morda malce preveč naivno preprosta. Toda z malo dodelave …?«
»Tu so tudi razne institucije, kot je Zavod za varstvo kulturne dediščine, ki pa bi se moral večkrat usesti z vami, meščani. Meščani najbolje poznate svoje mesto in imate kar nekaj odličnih zamisli, ki bi še naprej ohranjale avtentičnost, kulturo in dediščino, a tudi perspektivnost in živahnost mesta, v katerem je užitek prebivati. Popolnoma jasno vam je, da je treba v Piran vračati stalne, mlajše in ustvarjalne meščane, mestu vrniti mestotvorne vsebine ter mu povrniti mestni ugled in … Ja, kam pa greš? Saj je še veliko za povedati!«
»Poglejte, kje je že sonce, jaz pa zaradi vas še prve kave nisem spil. Bom pa vaše mnenje raztrobil po mestu, saj ste ve tiste, ki najbolje veste, kaj je in kaj ni prav za to čudovito mesto.«
»No, pa pridi spet,« so zamrmrale, se malo nališpale in ponovno začele pozirati fotografom.
AVTOR: Slobodan Simič – Sime
