Januar pogosto ne prinese olajšanja, temveč nenavaden in neprijeten občutek, da smo že v zamudi. Kot da se je novo leto začelo brez nas, mi pa še vedno stojimo na mestu. Ko se praznični hrup poleže, ostane tišina, v kateri se marsikdo zave, kako hitro teče čas in kako malo stika ima s sabo. Občutek, da nas življenje prehiteva, ni znak osebne neuspešnosti ali pomanjkanja discipline, temveč odraz tempa, v katerem živimo in ki pogosto presega naše notranje zmožnosti.
Kako stres spremeni naše doživljanje časa
Psihološko gledano se zaznavanje časa močno spremeni, ko smo pod stresom. Ko je naš živčni sistem dlje časa v stanju napetosti, se življenje začne odvijati hitreje, kot ga zmoremo doživljati. Dnevi se zlivajo drug z drugim, spomini postajajo bolj megleni, občutek prisotnosti se izgubi. Veliko ljudi ima občutek, da ves čas nekaj dohitevajo, a nikoli ne pridejo do točke, kjer bi se lahko ustavili in zadihali. Takrat ne živimo več v stiku s sedanjim trenutkom, temveč v nenehnem pričakovanju naslednje obveznosti.
Pritisk novega začetka
Januar pogosto spremlja tiha zahteva, da bi morali začeti znova: postaviti cilje, izboljšati sebe, popraviti napake prejšnjega leta. A prav ta pritisk lahko hitro postane breme. Namesto občutka novega začetka se pojavijo utrujenost, notranji odpor ali praznina. Marsikdo se v tem času počuti krivega, ker nima zagona ali navdiha, ne da bi se vprašal, ali je njegovo telo sploh pripravljeno na nov zagon. Včasih bi bil bolj zdrav začetek ta, da si dovolimo nadaljevati počasneje.
Ko izgubimo stik s svojim ritmom
Občutek hitenja ni vedno povezan s količino obveznosti, temveč z izgubo notranjega ritma. Ko ne slišimo več svojih potreb, telo in psiha začneta pošiljati opozorilne signale. Razdražljivost, pozabljivost, težave s spanjem, čustvena otopelost ali stalna napetost so pogosto znaki, da živimo hitreje, kot zmoremo. Ti znaki niso sovražniki, temveč poskusi telesa, da nas zaščiti in upočasni.
Majhni premiki, ki vračajo prisotnost
Upor proti občutku, da nas življenje prehiteva, ni v tem, da bi upočasnili čas, temveč da se znova uglasimo s sabo. Majhni premiki imajo velik učinek: zavesten vdih sredi dneva, kratek sprehod brez cilja, trenutek tišine brez zaslonov, iskren pogovor ali dovoljenje, da ne naredimo vsega. Prisotnost se ne gradi z velikimi spremembami, temveč z drobnimi trenutki, v katerih se znova srečamo s sabo.
Januar kot povabilo k drugačnemu začetku
Januar je lahko povabilo k drugačnemu začetku. Ne k hitenju, temveč k poslušanju. Ne k popolnosti, temveč k stiku. Včasih življenje ne potrebuje, da ga dohitevamo ali nadzorujemo. Potrebuje le, da se mu pridružimo tam, kjer smo – s tem, kar zmoremo, in v ritmu, ki nam omogoča, da ostanemo živi in prisotni.
V tem smislu je januar tudi čas, ko se učimo potrpežljivosti do sebe. Ko dovolimo, da tempo ne določa naše vrednosti, in ko si priznamo, da je dovolj že to, da smo prisotni. Prav v tej prizanesljivosti se pogosto začne pravi občutek novega začetka.
