Maj in junij sta za mnoge otroke, mladostnike in študente čas zaključevanja ocen, zbiranja točk, mature, zaključnih izpitov ter študijskih obveznosti. Obdobje, ki bi lahko pomenilo naraven zaključek šolskega ali študijskega poglavja, se za številne spremeni v čas močnega psihološkega pritiska. Ne gre več samo za znanje, ampak za občutek, da ena ocena, en izpit ali nekaj točk lahko določijo človekovo prihodnost in vrednost. To za mlade ni majhen pritisk.
Mladi danes pogosto odraščajo v okolju, kjer imajo občutek, da si ne smejo privoščiti napake. Ocene, vpisi, roki in primerjanja ustvarjajo vtis, da obstaja samo ena prava pot. Če spodrsne, se hitro pojavijo tesnoba, sram ali občutek neuspeha.
Ko se vrednost začne meriti skozi uspeh
Ocene same po sebi niso težava. Težava nastane, ko otrok, mladostnik ali študent začne verjeti, da ocena ne govori več samo o znanju, ampak o njem kot človeku. Takrat se uspeh poveže z občutkom sprejetosti, vrednosti in varnosti.
Novejše raziskave na področju duševnega zdravja opozarjajo, da močan akademski pritisk ni nedolžen. Povezan je z več tesnobe, depresivnosti, perfekcionizma in strahu pred neuspehom. Tudi v terapevtskem delu z mladimi pogosto opažamo, da se za šolskim stresom ne skriva le skrb za oceno, ampak globlji občutek: “Če mi ne uspe, nisem dovolj.”
Takrat mlad človek ne potrebuje še več pritiska, ampak odraslega, ki razume, da je za oceno pogosto skrit cel notranji svet.
Ko sistem ne pušča prostora za napako
Šolski in študijski sistemi danes pogosto nehote ustvarjajo občutek, da je prihodnost odvisna od ene same faze življenja. Mladi dobivajo sporočilo, da morajo ves čas zbirati točke, biti uspešni in pripravljeni na prihodnost.
Ob tem se izgublja pomembno zavedanje, da razvoj človeka ni ravna črta brez napak in ovinkov. Veliko mladih zato učenja ne doživlja več kot raziskovanje, ampak kot boj za občutek varnosti.
Pritisk dodatno povečujejo družbena omrežja in primerjanje z vrstniki. Vedno več mladih zato živi v notranji napetosti in strahu, da niso dovolj dobri.
Kaj mladi najbolj potrebujejo
To ne pomeni, da cilji, trud in odgovornost niso pomembni. Zdravo je, da se mlad človek nauči vztrajnosti in soočanja z naporom. A ob tem potrebuje še nekaj pomembnejšega: občutek, da njegova vrednost ni odvisna od ene ocene ali enega neuspeha.
Ena najpomembnejših nalog staršev je, da mladim pomagajo ohraniti občutek, da vedno obstaja pot naprej. Da slišijo: “Če ti spodrsne, bomo poiskali drugo možnost … Če ne prideš na želeno šolo ali fakulteto, to ne pomeni konca prihodnosti.”
Ob tem se moramo odrasli vprašati, kakšna sporočila otrokom tudi podzavestno pošiljamo glede uspeha, ocen in vrednosti. Včasih starši pritiskajo, ker želijo otroku varnost in uspeh. A otrok ne sme dobiti občutka, da je vreden predvsem takrat, ko je uspešen, ali postati prostor, kjer odrasli popravljamo svojo preteklost.
Morda največ, kar lahko damo mladim, ni pritisk za popolnost, ampak občutek, da so vredni tudi takrat, ko jim ne uspe.
