Ko  prostovoljno postane obvezno – drugič

Pred nami je razgreto obdobje urejanja financiranja zdravstvenega sistema. Prepričan sem, da je potrebno za vselej opustiti besedo »ukiniti« in se raje ozreti v zgodovino.

Deli novico s tvojimi prijatelji

Ob osamosvojitvi Slovenije so takratni snovalci zdravstvenega sistema poskusili prenesti takratno  participacijo v sistem financiranja zdravstvenih storitev in tako zagotoviti čim več finančnih sredstev. Absolutno doplačilo nad osnovno vrednostjo vsake storitve in za vsakega uporabnika je bilo umeščeno kot delež cene zdravstvene storitve, razen določenih urgentnih stanj, bolezni in starostnih skupin. Dejansko so bile zdravstvene storitve razdeljene na tiste z visokim in  nizkim kritjem iz sredstev obveznega zdravstvenega zavarovanja (OZZ). V skupini z več kot dvotretinjskim kritjem je bila na primer obravnava malignih bolezni, celotno obdobje nosečnosti, bolnišnične in ambulante specialistične storitve. Med storitev z manj kot četrtinskim kritjem pa na primer nenujni reševalni prevozi in zdraviliško zdravljenje, ki ni nadaljevanje bolnišničnega zdravljenja. Zadnja tri desetletja je ZZZS okviru finančnih zmožnosti pripravil načrt storitev in sklenil pogodbe z izvajalci v okviru načrtovanih in omejenih sredstev. Zavarovalnice, ki izvajajo dopolnilno zdravstveno zavarovanje (DZZ), pa so storitve plačevale po realizaciji. Izvajalci so zelo redko presegali plan storitev z nizkim deležem kritja DZZ, saj samo s temi sredstvi niso mogli pokriti nastalih stroškov ob preseganju plana. Izvajalci pa so presegali plan tistih storitev z visokim delež kritja  DZZ, saj so z devetdesetodstotnim kritjem cene lahko pokrili stroške. Načrtovan obseg storitev je bil presežen pri storitvah z manjšim pomenom za naše zdravje. V zadnjih desetih letih smo tako beležili povečanje zdraviliškega zdravljenja za dve petini in nenujnih reševalnih prevozov za petino, ob tem pa zmanjšanje prvih specialističnih pregledov za tretjino, kontrolnih pregledov za sedmino. Zbrana sredstva v okviru DZZ so bila v veliki meri porabljena za storitve z manjšo dodatno vrednostjo na naše zdravje. Ob tem pa so posredno povzročile neobvladljive sezname čakajočih za zdravje potrebnih zdravstvenih storitev.

Prepričan sem, da je to največji problem siamskega dvojčka OZZ-DZZ, solidarnost in profit ponudnikov DZZ pa drugotnega pomena. V kolikor se bo ob preprostem prenosu DZZ v OZZ preneslo storitve v njihovi celotni realizirani količini bi bila osnovna košarica sestavljena iz omejenega števila storitev, ki so pomembne za zdravje in neomejenega števila storitev, ki so za zdravje manj pomembne, zato je prvi korak znan in nujen: potrebno je definirati seznam osnovnih zdravstvenih storitev, nato pa košarico zdravstvenih storitev pokriti z javnimi sredstvi. Streznitev in pripustitev glasu strokovnjakom lahko omogoči premik, saj te rešitve ne bo ponudil noben referenčni model.