Žal, premalo poznam lokalne dialekte, toda zagotavljam vam, da v Italiji lahko postaneš kralj zgolj, če si nogometna zvezda in tako naprej do Amerike, kjer semantika nima stalnega bivališča. Toda v primerjavi z Ljubljano bi tukaj, v New Yorku namesto carja uporabili jacka iz kvartopirstva. Jack se je mimogrede povedano naselil tudi v slovenščino in terminološko posodobil carja: “Ti si jack!” je prispodoba, ki si jo je umislila generacija tisočletnikov in so milenci tako potegnili črto med sabo in baby boomerji z njihovimi carji. Če to drži, potem je Evropa socialno bolj dinamična in bolj republikanska od Amerike, saj se s carji lahko poigrava vsak član civilne demokratične družbe. Toda to nikakor in nikoli ne more veljati za Ameriko, kjer niso poznali cesarstva kot državne forme, od katere bi se lahko odlepili. Amerika se je rodila kot razkosana kolonija evropskih cesarstev, nato pa se je brez ovinkov znašla na republikanskih tleh tako hitro, da se ji ni bilo treba odreči niti suženjstvu, zato v ZDA ne zabavljajo čez carje in kralje. Da ne govorimo o cesarjih, o katerih se tudi v Evropi še danes izražamo spoštljivo. Recimo: cesarjem na starem kontinentu priznavamo določen zgodovinski pomen, v Ameriki pa ni šale. Carji v Ameriki niso del pogovornega jezika, prilepljeni so na oblast; so del institucionalnega režima, imenuje in kooptira v svoj kabinet pa jih predsednik Združenih držav brez potrditve Senata. Prvi je 11 visokih vladnih uradnikov za carje imenoval Franklin Roosevelt (1933–1945), med katerimi sta na bila na primer gospodarski car in gospodarski car druge svetovne vojne. Subtilnost delitve dela? Če preletimo zgodovino ameriških predsednikov, standardi za določanje carjev niso transparentni. Zdi pa se, da je pri avtoritarnem predsedniku carjev več kot takrat, ko v Beli Hiši sedi demokrat. Največ carjev do zdaj je imenoval Barack Obama, skupno 38. Med njimi tudi carja za Afganistan in Pakistan (Richard Hoolbrooke, ki je neposredno poročal predsedniku mimo Hillary Clinton, ki je takrat vodila State Department). Obama je med drugim vpeljal carja za podnebne spremembe, za kibernetsko varnost itd. Donald Trump si je privoščil zgolj dva carja. Nato pa je počilo. Eric Adams, ki je lansko leto postal novi župan New Yorka, je aprila imenoval prvega mestnega carja. V resnici gre za cesarico, 35-letno Kathleen Corradi, ki je pri desetih letih doživela travmo. Med sprehodom z materjo ob železnici na Long Islandu je namreč ugledala mrtvo podgano. Bila je zgrožena. Sosedom in lokalnim oblastem je razposlala peticijo z zahtevo po deratizaciji območja. Odločnost Corradijeve je bila všeč županu Adamsu, ki je za boj proti podganam v New Yorku 25 let kasneje iskal svojega prvega carja. Corradijevo je ocenil za »maestro« v boju s podganami, ki je na podlagi mladostnih izkušenj sposobna usklajevanja medagencijskih prizadevanj za reševanje problema podgan v New Yorku. Corradijeva bo na leto prejela 155 tisoč dolarjev plače, njena edina naloga pa je, da se znebi podgan na Manhattnu. Newyorški ciniki in lokalni mediji zdaj zabavljajo, kako je lahko nekdo car podgan, če pa ni podgana.
