VZPON GLOBALNIH TRGOV IN ETIČNE DILEME
Pred nekaj dnevi je kazalo, da je približno 72-odstotna. To je samo ena izmed stav, na katere lahko položi denar kdorkoli, ki sodeluje v trenutno zelo priljubljenem globalnem spletnem igranju na srečo. Vse več je stavnic, kjer lahko stavite na vse – kdo bo zmagal na Evrosongu, kdo bo zmagovalec Lige prvakov, ali so med nami nezemljani, ali bo Kitajska vojaško posegla na Tajvan, koga bo Trump javno užalil in osramotil še pred 30. aprilom (mimogrede, stavnice so si enotne, da bo to nekdanji voditelj na Fox TV, Tucker Carlson, ki se je zadnje čase obrnil proti njemu), kdaj bo odprta Hormuška ožina in tako naprej – od bizarnih do stav na dogodke, ki odločajo o življenju in smrti. V teh stavnicah se obrača že veliko denarja; nekateri največji igralci, pogosto anonimni, zaslužijo tudi več milijonov na mesec. Napovedi, kot izraz neke domnevno kolektivne pameti, dobivajo kredibilnost in jih objavljajo tudi že mediji, kot je CNN. Trump jih denimo podpira, nenazadnje tudi zato, ker so delničarji pri eni izmed največjih svetovnih stavnic, Polymarket, tudi njegovi sinovi.
Seveda gre pri teh stavah pogosto za stave s človeškimi življenji. Stave na vojne, stave na človeško trpljenje. A to, kot je pogosto, ko gre za denar, nikogar posebej ne zmoti. Nekaj tako staromodnega, kot je sram, ni več opaziti – niti se ne potrudijo več, da bi se vsaj pretvarjali.
Največ igralcev prihaja iz demografske skupine mladih moških, ki se pogosto opisuje kot najbolj nazadnjaška, najbolj obremenjena s predsodki in najmanj naklonjena pravicam žensk in migrantov.
Napovedni trgi – tako te globalne stavnice imenujejo tisti, ki se z evfemizmi izogibajo obsodbam, moralnim in drugim.
GEOPOLITIČNE NAPETOSTI IN VPRAŠLJIVE ODLOČITVE
Tudi oni pa težko napovedo, kaj se bo zgodilo na področju, ki ga napeto spremlja ves svet – na Bližnjem vzhodu. Težko je napovedati predvsem zato, ker tudi tisti, ki so sprožili dogajanje, na prvem mestu ameriški predsednik Trump, očitno sami ne vedo, kam jih ta krvava avantura pelje. In kako se iz nje izvleči.
Zapleti okoli Hormuške ožine so že prav bizarni – in bi bili celo smešni, če ne bi vplivali na vse nas s cenami goriv, hrane in prevozov. Po ameriškem napadu je Iran ožino, ki je prej delovala nemoteno, zaprl. Sledila so pogajanja, odpiranje in ponovno zapiranje, cene so nihale. Nato pa Trump nekega dne ponosno razglasi, da so ožino zaprle ZDA. Zakaj, če si je še dan prej prizadeval za njeno odprtje?
Nerazumljivih potez ameriške vlade je ogromno. Včasih pa se zdi še huje vprašanje: ali Trump ne ve, kaj počne – ali pa za vsem stoji spreten načrt, medtem ko mi naivno verjamemo, da ameriški predsednik izgublja svoje kognitivne zmožnosti.
ŠIRŠE DRUŽBENE KRIZE: OD POLITIKE DO OKOLJA
V vsakem primeru pa tisti, ki že od osemdesetih let sistematično širijo skrajno desno agendo, zelo dobro vedo, kaj počnejo – in to z velikim uspehom tudi v Evropi. Dovolj zgovoren je podatek, da je stranka AfD v Nemčiji po nekaterih anketah že na prvem mestu.
Ko se to dogaja v Evropi – ki vse bolj izgublja svojo povojno identiteto, utemeljeno na relativno dobrem življenju morda največje množice ljudi v zgodovini doslej, socialni državi, človekovih pravicah in zaščiti manjšin – in ko ZDA vse bolj tonejo v pohlep vladajočih, opozarjajo poznavalci na možnost nove finančne krize, podobne tisti iz leta 2008. Eden od razlogov naj bi bil tudi razraščajoči se trg zasebnih posojil za kreditno nesposobne.
V takšnem svetu Kitajska, vsaj navzven, deluje kot umirjen in premišljen igralec – kot država, ki ve, kaj dela, mirno plete mreže in izpolnjuje svoj 50-letni načrt. Svoje načrte pa uresničujejo tudi vojni dobičkarji. Od začetka napadov na Iran so dobički naftnih in energetskih velikanov skokovito narasli. Savdski Aramco, Shell ter ruski Gazprom in Lukoil vsak dan zaslužijo dodatne stotine milijonov evrov.
Živimo v svetu, kjer dogajanje narekujeta voditelja, kot sta Trump in izraelski premier Netanjahu, ki je, da bi se izognil sodnemu pregonu zaradi korupcije, pripravljen potisniti svet v krizo – medtem ko se v Gazi odvija genocid in v sosednjem Libanonu izginjajo cele vasi.
Živimo pa tudi v svetu, kamor prihaja super El Niño – pojav, ki bo še okrepil segrevanje, dvig morske gladine, suše, požare in poplave ter sprožil nove valove beguncev. A to ostaja obrobno vprašanje.
Živimo v svetu, kjer bi lahko obnovljivi viri energije že v veliki meri nadomestili fosilna goriva – pa tega ne storimo – zakaj le, če imajo naftne družbe take gromozanske dobičke.
Vsi pa bodo potem tarnali in pričakovali, da države, ki jih kot institucije sicer prezirajo, pomagajo ljudem s subvencijami, znižanji cen; za to pa bodo šle milijarde iz proračunov. Denar, ki bi ga lahko dobili tudi z vsaj minimalno obdavčitvijo enormnih dobičkov multinacionalk. A tega ne bomo storili – tako kot tega nismo storili ob začetku ruske agresije na Ukrajino.
Da smo dosegli dno, je pravzaprav optimistična trditev, je nedavno za N1 dejala filozofinja Alenka Zupančič – sicer o razmerah v Sloveniji po volitvah. A njene besede bi lahko veljale tudi širše. Dno še ni doseženo. A proti njemu – vsaj zaenkrat tako kaže – strumno korakamo.
Alenka Arko
