Pretekli teden smo lahko opazili dve popolnoma različni sliki slovenske obale. Na eni strani zadovoljni gostinci in drugi lastniki lokalov, zadovoljni gostje Portoroža in Pirana, polne ulice in plaže. Ljudje so bili tudi nasploh dobre volje in veseli. Ob pogledu na prenos zasedanja piranskega občinskega sveta, pa smo videli popolnoma drug svet. Skregan, neorganiziran, izgubljen in brez vizije. Tako, kot če bi se lastnik gostilne pretekli teden prepiral s svojimi zaposlenimi o tem, kaj naj kupijo, kakšna bo ponudba hrane, kakšne naj bodo cene in kako naj bodo oblečeni zaposleni, medtem ko bi jih gostje samo opazovali in odhajali k drugim gostincem. Je pa stvar lahko tudi bolj resna. Pričakujemo jasne poglede, ukrepe in priprave na možnost, da se vse ne bo izšlo po načrtih.
Kako bodo delale občine z manj prihodki, kako bodo skrbele za svoje prebivalce, ali so pripravljene na možnost novega izbruha virusa? Čas, v katerem živimo, je resen. In če smo se kot posamezniki pripravili na različne scenarije in se navadili na nekoliko drugačen življenjski stil, kako da tega ljudje, ko enkrat pridejo na »oblast« kot politiki, ne zmorejo več?
Edina razlika med sejami v normalnih časih in sejami, ki jih spremljamo zdaj, je ta, da imajo svetniki na obrazih zaščitne maske. Prepiri pa ostajajo isti. Včasih smo se lahko tolažili, da smo se pač zmotili na volitvah in jim bomo že pokazali čez štiri leta, kaj si mislimo o njih. Zdaj so drugačni časi. Časi, ko občani nekaj zares pričakujemo od oblasti. Jasne cilje in jasno komunikacijo o vseh stvareh, ki jih morajo narediti. In seveda, ne mečem vseh v isti koš. Samo glas razuma se kar nekam izgubi, pa še redek postaja. In še nekaj. Poglejte to številko časopisa. Samo pozitivne zgodbe, ki nastajajo kar same od sebe, ker še vedno živimo med ljudmi, ki radi ustvarjajo dobre stvari.
Tomaž Perovič
