V enem letu država še ni uspela zagotoviti dodatnih vodnih virov za Istro, je pa zastavila nekaj ukrepov, s pomočjo katerih bi lahko v prihodnjih letih pomembno izboljšali negotov položaj. Ta se v Istri vleče že štiri desetletja, praktično od prvih večjih korakov turističnega, industrijskega in urbanističnega razvoja Istre konec sedemdesetih let prejšnjega stoletja. Kdor trdi ali narobe razume, da v vseh teh letih v Istri niso naredili ničesar za boljšo oskrbo z vodo, se moti. Slovenske istrske občine so hud udarec doživele sredi osemdesetih let, ko so bili dve ali celo tri poletja prisiljeni v resnejše redukcije in omejevanje porabe pitne vode. Po tistem je Rižanski vodovod investiral za več kot 100 milijonov evrov v temeljito izboljšavo omrežja, v odpravo izgub in dograditev omrežja, v temeljito prenovo čistilne naprave v Cepkih. Zato se lahko Istra pohvali, da je v tem času poskrbela, da je 99,9 odstotka prebivalcev priklopljenih na vodovodno omrežje. Le nekaj deset hiš še nima vodovodnega priključka. Zgradili in obnovili so približno 1000 kilometrov omrežja in bistveno izboljšali vodovodni sistem. Res pa je, da v vseh teh letih slovenska država ni poskrbela za izdatnejši in trajnejši vodni vir. Rižanski vodovod se je sicer povezal s hrvaškim vodovodom v Buzetu. Nekaj časa so celo investirali v ta sistem, zato so pridobili pravico, da iz Istrskega vodovoda prejmejo 15 odstotkov razpoložljive vode.
Toda v lanskem letu je suša prizadela celo Istro (in seveda tudi velik del države ter Evrope), zato so v Rižanski vodovod prejeli le približno polovico od obljubljenih 150 litrov na sekundo. Štiri obmorske občine poleti porabijo od 400 do 500 litrov na sekundo. To je približno dvakrat več kot ga Kraški vodovod Sežana in postojnski Kovod skupaj.
Zaloge vode so pred poletjem bistveno večje kot lani
Letos pred poletjem so zaloge vode v podzemnih vodnjakih bistveno boljše kot lani, zato je že začetek toplega dela leta bolj optimističen. Tudi pretok Rižane je zelo podoben dolgoletnemu povprečju. Tudi vremenoslovci opozarjajo, da bi se poletna suša zelo verjetno lahko ponovila.
Poleg tega nam je tudi direktor Istarskog vodovoda Buzet Mladen Nezić potrdil, da imajo tudi v Butonigi kar šest milijonov kubičnih metrov vode več kot lani ob tem času. »Če bomo letos pravočasno dogradili dva strateška objekta na Butonigi, potem obljubljenih 150 litrov vode na sekundo za koprski vodovod ne bi smelo biti pod vprašajem,« je izjavil Mladen Nezić in potrdil, da načrtujejo povišanje prelivnih bregov umetnega jezera (enega ključnih virov za napajanje Istre) v Butonigi. S to naložbo bodo lahko skladiščili še večje količine vode, saj se tudi hrvaška Istra zelo urbanizira in turistično razvija in potrebuje vse več vode.
Omenjena dva vira (narava in Butoniga) sta glavni oporni točki za letošnji vodovodni optimizem v Istri. Dodaten vodni vir za slovensko Istro bo tudi sicer pičlih 10 litrov na sekundo, ki jih bodo pridobili iz tržaškega vodovoda preko Barbare (nad Škofijami). Deset litrov se zdi malo, vendar je v suši vsak liter dragocen, nas opozarjajo v Rižanskem vodovodu.
Obljubljena hrvaška in italijanska voda pa je tudi vse, na čemer letos dopolnjujejo vodovodno oskrbo v slovenski Istri. Ministrstvo za naravne vire in prostor je pred enim mesecem sicer javnosti predstavilo obsežen načrt, ki predvideva več kot za 90 milijonov evrov vlaganj v naslednjih desetih letih, vendar bodo ta vlaganja reševala vodovodni problem šele čez leta in pod pogojem, da bodo uresničena.
Srednjeročni ukrepi dodatnih 100 litrov čez štiri leta
Drugi skupini ukrepov pravijo, da so srednjeročni in bi morali Istri zagotoviti dodatne količine vode v naslednjih štirih letih. Manjše količine bo z vlaganji v čistilne naprave vodnjakov Rižanskega vodovoda v Bužinih (tik ob meji s Hrvaško), ampak to šele naslednje leto. Najbolj oprijemljiv obljubljeni srednjeročni ukrep se zdi vlaganje v kraško črpališče B10 v Klaričih pri Brestovici. Država je za srednjeročne ukrepe namenila 2,6 milijona evrov (iz sklada za vode). K temu znesku naj bi štiri istrske občine dodale 1,5 milijona in kraške občine 375.000 evrov.
Črpališče v Klaričih bi lahko dalo dodatnih 95 litrov na sekundo, vendar je vprašanje, kdaj bi ta voda lahko pritekla do Istre. Če bo občina Komen (ki nastopa kot investitor) uspela letos začeti z deli, bi črpališče lahko najhitreje uredili do konca prihodnjega leta.
Komenski župan Erik Modic nam je pojasnil, da je Kraški vodovod že začel z manjšimi pripravljalnimi deli, da bi preveril, če jih pri izvedbi del ne bi čakalo kakšno presenečenje. Ugotovili so, da bi lahko dela opravili v okviru že izdanega gradbenega dovoljenja, vendar del v vodnjaku še niso začeli. »V izdelavi je novelacija investicijske dokumentacije, šele po tej prenovi dokumentacije bo naša občina lahko kot investitor objavila javno naročilo za izbor izvajalcev. Občina Komen je za ta namen že sprejela rebalans proračuna za 2023 in jo uvrstila v načrt razvojnih programov za 2024. Izdelana je že projektna dokumentacija za izvedbo del. Zato moramo podpisati še sporazum o sofinanciranju investicije ministrstva za naravne vire in med petimi kraškimi občinami, ki so ustanoviteljice Kraškega vodovoda Sežana. V ta namen morajo rebalanse proračunov sprejeti še štiri ostale kraške občine in zagotoviti svoje deleže. Šele zatem bomo lahko objavili javno naročilo za oddajo del. Kraški vodovod Sežana predvideva, da bo vgradnja opreme vodnjak trajala od 15 do 21 mesecev, predvsem zato, ker so nabavni roki za črpalko in transformatorje dolgi. Točen rok izvedbe bomo izvedeli, ko bo izbran izvajalec del. Sedaj ocenjujemo, da bi za to črpališče potrebovali 1,5 milijona evrov, država naj bi prispevala približno en milijon, razliko pa bi zagotovile občine. Upravljavec vodnjaka B10 bo Kraški vodovod, lastnice pa pet kraških občin,« je položaj pred izvedbo javnega naročila za črpališče Klariči pojasnil župan Erik Modic.
Glavni problem ni črpališče, ampak novi vodovod na Krasu
Toda glavni problem ni črpanje vode, saj je vrtina že zgrajena, pač pa cevovod, vodohrani in vse potrebno, da lahko prepeljejo vodo do približno 45 kilometrov oddaljenega Rodika, od koder vodi velik cevovod s Krasa proti Cepkom (čistilni napravi Rižanskega vodovoda Koper). Ocene o tem, kaj vse je treba narediti, so precej neenotne, saj smo iz ministrstva za naravne vire in prostor prejeli oceno, da bi za ta dodaten cevovod potrebovali 6,5 milijonov evrov, iz Kraškega vodovoda Sežana pa, da bi za dograditev cevovoda (pravzaprav za omrežje) potrebovali 24 milijonov evrov. Pred začetkom projektiranja bi bilo potrebno urediti predvsem dve vprašanji. Prvo je pridobitev služnosti po vseh zemljiščih (znanih in neznanih lastnikov) na Krasu. Na problem s služnostnimi pravicami so se sklicevali predstavniki sežanske občine, ko so pred 12 leti obtičali z istim projektom in že tedaj izgubili več kot 50 milijonov evrov nepovratnih sredstev za ureditev tega omrežja. Drugi, verjetno še večji problem, je ureditev vseh medsebojnih razmerij, obveznosti in pravic med Kraškim vodovodom Sežana in Rižanskim vodovodom Koper. Čeprav se zdijo politične obljube in izjave enostavne in hitro rešljive, pa se dodobra zaplete, ko pride do konkretnih ukrepov na terenu.
Kraški vodovod že nekaj let skuša po sodni poti od Rižanskega vodovoda izterjati višjo ceno vode, kot jo plačuje Rižanski vodovod in se sklicuje na jasno določilo pogodbe. Dosedanji dve tožbi je Kraški vodovod izgubil. Kraški vodovod bi rad računal Rižanskemu vodo po enakih cenah, kot jo računa svojim končnim uporabnikom, vendar Rižanski vodovod trdi, da pogodba določa nižjo grosistično) ceno že zaradi bistveno večjih količin, ki jih odkupuje Koper. Zaplet med vodovodoma meče senco na pravljice o lepem sodelovanju treh primorskih vodovodov. Kraškemu vodovodu Sežana bi povezovanje prišlo prav, ker bi na ta račun lahko prišli do denarja, ki jim bo pomagal izboljšati omrežje in zagotoviti rezervne vire v primeru kakršnih koli nesrečnih okoliščin. Rižanski vodovod Koper se zaveda, da je odvisen od vode s Krasa, vendar hkrati opozarja, da ne more vse leto plačevati dodatnih 100 litrov vode s Krasa, če pa to vodo v resnici istrski porabniki potrebujejo samo dva poletna meseca na leto. Sodelovanje vodovodov je možno le tako, da bi omenjena medsebojna razmerja o kupovanju in plačevanju vode primerno uredili. Sodni postopki kažejo, da z upravljanjem in preprodajo vode med Primorci ne teče vse gladko. Seveda je jasno potrebno določiti, kdo bo upravljavec, kdo bo skrbel za novo vodovodno omrežje in kdo bo zanj plačeval amortizacijo. Toda ali naj porabniki vode v Istri plačujejo tudi tiste količine vode, ki je pozimi ne porabijo?
