Laho ni bila samo ladja
“Last Hope, pravkar prispela v Uljanik, Pula in čaka na usmrtitev,” je na svojem Facebook profilu zapisal Slavko Franca, eden izmed mnogih, ki so si v zadnjih dveh tednih prizadevali za rešitev. Rešitev ladje. Ki ni bila samo ladja. Bila je … veliko več.
Ljudje, ki so verjeli vanjo
Za ladjo Laho so bili ljudje, ljudje, ki so verjeli v to, da se s trudom, trdim delom, srčnostjo in vztrajnostjo pišejo zgodbe. Velike in pomembne zgodbe. In zgodba o ladji Laho je prav takšna. Pisala se je dolgo, več kot tri desetletja. Vse od leta 1992, ko je prispela v Slovenijo in jo je Viko Kveder vzel za svojo.
Ladja, ki je se je zapisala v veliko spominov
V tem času so se na njej poročali, praznovali rojstne dneve, rojstva, napredovanja, sestankovanja, dvigovali k višku kozarce in nazdravljali življenju. Marsikdaj je bilo treba stisniti zobe, saj vzdrževanje takšne ladje ni mačji kašelj. A Kvedrovi niso klonili.
Na njenem krovu so praznovali življenje
Vsako leto so med valove odpeljali okrog 15.000 gostov, med njimi je bilo tudi veliko znanih, kot je recimo nekdanji predsednik države Milan Kučan. Težko bi našli Slovenca, ki ni stopil na ladjo Laho. Zato kljub njenemu današnjemu slovesu ne bo šla v pozabo. Živela bo naprej v spominih vseh, katerih del življenja je bila vsaj za trenutek.
Zadnja pot
Takole so ladjo Laho na njeni zadnji plovbi pospremili delfini:
Spominjali se jo bodo tudi na policiji
“LAHO, legenda slovenskega pomorstva, vemo da si danes odšel na svojo zadnjo plovbo. Tudi mi bi se ti radi zahvalili za sodelovanje in tvojo pomoč pri operativno taktičnih vajah policije. V spomin objavljamo video, kjer je Laho svojo nalogo opravil odlično. Naj ti bo mirno morje,” so zapisali ob posnetku.
Zadnja postaja: Uljanik
