Laho: Simbol vztrajnosti in predanosti
Slika pove več kot besede, slišimo pogosto, a marsikdaj se ne zavedamo, kaj ta rek dejansko pomeni. Zgornja slika je nastala nekega toplega večera leta 1993, ko je družina Kveder zapisala uvod v zgodbo, ki se je kasneje razvila v 33-letno popotovanje. Posredovala nam jo je Urška Kveder, ki je takrat sploh še ni bilo. Na svet je namreč prijokala šele 6 let kasneje. Brat Uroš je bil prisoten v maminem trebuhu …
Poleg nje ponosno stoji Urškin oče, o katerem smo v zadnjih dneh veliko pisali. Viko Kveder, motor družine, tisti, ki je včeraj s solznimi očmi zatrjeval, da so storili vse, da bi ladjo Laho zadržali tam ob portoroški obali. Na skrajni levi stoji Urškin stric Gvido, upravljavec ladje, tisti, ki jo je moral včeraj pospremiti do njene zadnje postaje, v puljski Uljanik. Poleg je še drugi stric Rajko, ki je bil z njimi vse do zadnjega. In še oba nonota. Eden je zadnje dneve po Urškinih besedah brezupno posedal ob barki cele dneve, drugi pa je zaradi bolezni ladji v pozdrav pomahal v Piranu.
Laho je bil družinski član
Po objavah na najbolj slavnem družabnem mediju, prostoru, kjer se ljudje hitro preveč sprostijo in vse preveč lahkomiselno zapišejo besedo, dve, tri, ne da bi ob tem pomislili, kako bo jih bo doživel tisti na drugi strani ekrana … Tisti, ki se ga bodo te besede dotaknile drugače kot njega, ki ni bil del zgodbe, o kateri se izreka. Tisti, ki ga te besede zabolijo.
Večer pred jutrom, ko je Laho zadnjič zaplul iz Piranskega zaliva, sva z Urško govorili o tem. Želela je izpostaviti, kako so bili nekateri komentarji ostri. Milo rečeno. Kako ni res, da niso skrbeli za ladjo, vlagali vanjo. Kako so iz trte zvite trditve, da so jo zanemarjali, zdaj pa pričakujejo, da bo država, občina ali bog ne daj vsi mi morali dati denar iz svojih žepov za njen remont.
A zdaj je vse to nepomembno. Ladje Laho ni več, včeraj so še delfini nič hudega sluteč veselo plavali okrog nje, kot da bi slutili, da odhaja nekam, od koder je ne bo nazaj.
Urška in Uroš Kveder sta se rodila, ko je bil Laho že tam … Bil je že del njihove družine. In kdo drug kot onadva najbolje vesta, kako zares boleče je bilo včerajšnje slovo.
Ganljivo pismo Urške in Uroša
Njuno pismo, ki sta ga objavila tudi tam, kjer komentarji lahko bolijo, z njunim dovoljenjem objavljamo v celoti:
“Draga mami in oči,
hvala vama za vse, kar sta v vseh teh 33 letih naredila za ladjo Laho.
Veva, koliko solz, neprespanih noči, skrbi in odrekanj je bilo vloženih v vsak njegov meter, v vsako popravilo, v vsako upanje, da bo še naprej živel.
Z Urošem sva neizmerno ponosna na vaju.
Na vajino trdnost, predanost in ljubezen, ki sta jo vlagala toliko let — ne samo v ladjo, ampak v vse, kar je Laho predstavljal: delo, spomine, družino, življenje ob morju.
Čeprav je bil včeraj težek dan, veva, da sta mu dala največ, kar bi mu lahko dala.
Laho bo vedno del naših življenj, naše zgodbe, predvsem pa bo vedno odseval vaju — vajino srce, vajin trud in vajino neomajno predanost.
Hvala, ker sta bila ob njem do zadnjega.
In hvala, ker sta naju s svojim zgledom naučila, kaj pomenita vztrajnost in ljubezen!”
Ladja Laho je prispela v Uljanik in čaka na razrez (video/foto)
Srečno pot, Laho, naj zadnje upanje nikoli ne usahne!
