SO LJUDJE, KI ŽE ZELO ZGODAJ VEDO, KAM JIH BO VODILO ŽIVLJENJE. DRUGI SVOJO POT ODKRIVAJO POČASI, SKOZI VPRAŠANJA, DVOME, NAKLJUČJA IN RADOVEDNOST. LARA SORGO JE KOT DEKLICA SANJALA, DA BO ARHEOLOGINJA. NAVDUŠEVALE SO JO EGIPČANSKE PIRAMIDE, ZGODBE O DAVNIH CIVILIZACIJAH IN PUSTOLOVŠČINE INDIANE JONESA. ZDELO SE JI JE ČAROBNO, DA LAHKO IZ ZGOLJ DROBNIH SLEDI ODKRIJEŠ POZABLJENI SVET. DANES NE RAZISKUJE STARODAVNIH MEST, AMPAK NEKAJ, KAR JE PRAV TAKO DRAGOCENO IN POGOSTO SKRITO OČEM – JEZIKE, IDENTITETE, MANJŠINE IN ODNOSE MED LJUDMI. PRAVZAPRAV JE VES ČAS RAZISKOVALA ISTO. ČLOVEKA. RAZISKOVALKA NA INŠTITUTU ZA NARODNOSTNA VPRAŠANJA V LJUBLJANI IN DOCENTKA NA FAKULTETI ZA HUMANISTIČNE ŠTUDIJE UNIVERZE NA PRIMORSKEM SVOJE DELO POSVEČA ITALIJANSKI NARODNI SKUPNOSTI, DVOJEZIČNOSTI IN VLOGI JEZIKA V PROSTORU. TODA KO GOVORI O SVOJEM DELU, REDKO ZAČNE Z AKADEMSKIMI NAZIVI. RAJE GOVORI O LJUDEH. O POGOVORIH. O KRAJIH. O RADOVEDNOSTI, KI JE NIKOLI NI ZAPUSTILA. IN KO ODLOŽI RAZISKOVALNE ČLANKE, NAJRAJE POSEŽE PO DOBRI KNJIGI, OBIŠČE RAZSTAVO, POGLEDA FILM ALI SKUHA VEČERJO ZA PRIJATELJE.
LARINA MESTA
Rojena je v Kopru, a težko izbere eno samo mesto, ki bi ga imenovala svojega. Njena zgodba je razpeta med Koper, Izolo, Portorož, Lucijo in Piran. Vsak kraj jo je zaznamoval po svoje. V Izoli je živela njena nona Emilia, tu je preživljala dolge poletne počitnice, se na ulici igrala z otroki in nestrpno čakala Ribiški praznik. Portorož jo spominja na druge nonote in brezskrbne počitniške dni. V Luciji je našla dom, Piran pa je odkrivala skozi dejavnosti Skupnosti Italijanov Giuseppe Tartini.
Temu osebnemu zemljevidu se je v zadnjih letih pridružila še Ljubljana, kjer jo je delo pripeljalo do novih ljudi in novih zgodb: »V meni so prisotna vsa mesta našega območja. Vsako je pustilo drugačen spomin in občutek. S seboj ne nosim le enega, pač pa celotni prostor slovenske Obale – vonj morja, kamnite ulice, beneško arhitekturo ter prostor, kjer se že od nekdaj prepletajo različni jeziki, kulture in identitete. Tudi ko sem drugje, ta mesta ostajajo z menoj.«
Morda prav življenje ob morju, v Istri, človeka nauči, da svet ni sestavljen iz jasnih meja. Tukaj se jeziki srečujejo že stoletja. Prepletajo se tako naravno, da jih domačini pogosto sploh ne opazimo več.
RADOVEDNOST KOT NAČIN ŽIVLJENJA
Njena študijska pot ni bila ravna črta. Po italijanski osnovni šoli in gimnaziji je v Padovi študirala arheologijo. Do diplome ji je manjkalo le še malo, a je življenje odprlo nova vrata. Nekaj let je razmišljala, iskala svojo pot. Ko se je vpisala na italijanistiko na Fakulteti za humanistične študije v Kopru, je začutila, da je končno našla prostor, kjer sta se srečala srce in razum.
Po diplomi je sledil magistrski študij, nato doktorat. Na tej poti je imela ob sebi dragoceno mentorico, prof. dr. Nives Zudič Antonič, ki je v njej prepoznala raziskovalni potencial in ji ves čas stala ob strani. Včasih je dovolj, da nekdo verjame vate in ti pomaga odkriti, česa si sposoben. Danes Lara raziskuje položaj italijanskega jezika, dvojezičnost, jezikovno krajino in medkulturnost, predava študentom ter sodeluje v mednarodnih raziskovalnih mrežah. Med njimi ji je posebej pri srcu evropski projekt PLURILINGMEDIA, ki povezuje raziskovalce manjšinskih in regionalnih jezikov.
Ob tem se vedno znova potrjuje njeno prepričanje, da je največje bogastvo raziskovanja prav srečevanje ljudi: »Najprej sem odkrila radovednost, šele kasneje raziskovanje kot poklic. Raziskovanje ni samo zbiranje podatkov. Je način razmišljanja. Nenehno spraševanje, povezovanje, dvom in želja, da stvari razumeš globlje. Ko sem to začutila tudi pri sebi, sem vedela – to sem jaz.«
NEKJE VMES
V Istri se marsičesa naučiš mimogrede. Tudi to, da identitete niso zaprte v predale. Biti pripadnica italijanske narodne skupnosti zanjo nikoli ni bila oznaka, ampak način življenja: »Kot otrok o tem sploh ne razmišljaš. To je preprosto tvoj svet. Šele z leti razumeš, da biti pripadnik manjšine pogosto pomeni biti nekje vmes. Si del širše družbe, hkrati pa pripadaš skupnosti s svojim jezikom, zgodovino in posebnostmi. Včasih moraš svojo identiteto dodatno pojasnjevati ali jo celo zagovarjati. Ni vedno preprosto, je pa nekaj, kar te močno oblikuje. Daje ti občutek, da pripadaš več kot enemu svetu. Prav v tem je njena posebna moč.«
Njen prvi jezik ni bila ne italijanščina ne slovenščina. Najprej je spregovorila istrobeneško narečje, italijanščino je osvojila v vrtcu in šoli, slovenščino pa med igro z vrstniki na ulici. Danes med jeziki prehaja skoraj neopazno. Odvisno od prostora, sogovornika in občutka. Najpogosteje pa izbiro opravi srce: »Ko sem jezna ali razburjena, pride italijanščina sama od sebe. To je jezik mojih čustev.«
Veliko raziskuje tudi položaj italijanščine v našem prostoru. Opaža, da je italijanščina danes manj navzoča v vsakdanjem življenju mladih kot nekoč in da učenci niso več dovolj motivirani za njeno učenje, saj je ne doživljajo več kot jezika svojega vsakdana: »Danes italijanščina za mnoge otroke ni več samoumevna, ampak predvsem šolski predmet.« Zato verjame, da dvojezičnost ni odgovornost samo šole ali manjšine, ampak celotne skupnosti. Je bogastvo prostora, v katerem živimo vsi: »Če želimo, da italijanščina ostane jezik okolja, ne sme živeti samo v učilnici, ampak mora ponovno postati del vsakdanjega življenja mladih. Pri tem je ključno razvijanje zavedanja o vrednosti dvojezičnosti. To ni pomembno le za otroke, ampak tudi za starše, učitelje in širšo skupnost. Dvojezičnost moramo razumeti kot skupno vrednoto.«
Lara veliko potuje. Zaradi raziskovalnega dela po Evropi spoznava različne skupnosti, jezike in kulture. Pravi, da najboljše ideje pogosto ne nastanejo v predavalnici, ampak ob kavi ali večerji, ko se uradni pogovori spremenijo v pristna srečanja. Lani jo je očarala Sicilija, letos pa se odpravlja na del romarske poti Camino de Santiago od Leóna do Santiaga.
Ne zaradi športnega izziva ali prehojenih kilometrov, ampak zaradi poti same. Kajti tudi potovanja, tako kot raziskovanje, človeka ne pripeljejo le v nove kraje. Če so prava, ga vedno pripeljejo nekoliko bližje ljudem. In tudi bližje samemu sebi. Po vseh teh letih raziskovanj, predavanj, potovanj in srečevanj Lara Sorgo ostaja radovedna opazovalka ljudi. In bolj kot spoznava jezike, kulture ter različne evropske skupnosti, bolj je prepričana, da je največje bogastvo prav v tem, da drug drugega poslušamo. Verjame v preprosto misel, ki jo potrjujejo njene izkušnje doma in po svetu: ljudje smo si veliko bližje kot si pogosto predstavljamo.
