V tiskarno pa gre, morda že prav kmalu, Lenina knjiga o odnosu med človekom in psom. Knjiga, ki jo kot literarna komparativistka in pasjeljubka ocenjuje kot zvrst kinološke proze, seveda (še) ni priznana literarna zvrst. Kdo ve, morda pa to postane? Lena tudi čisto prava »influencerka« ni, pa njene zapise na Facebooku prebiramo mnogi, ki sledimo zgodbam o Otoku doživetij – zgodbam še vedno njene Izole.
Knjiga bo!
Veselim se tega branja, saj ima Lena živali rada že od malih nog, s svojim pokojnim psom Ronom pa je doživela vse mogoče. Bil je čudovit, a zdravje mu res ni bilo naklonjeno. Kljub temu ji je dal morje ljubezni in ona njemu. O čem bo tekla beseda v knjigi, ki jo sama označuje kot kinološko prozo, doslej še nepriznano literarno zvrst ? “Obstaja mnogo priročnikov in vodnikov, ki učijo o pravilni negi in vzgoji psa, a ko se življenje s psom začne in medias res, krmariš med situacijami, zaradi katerih se včasih smeješ še leta, drugič so tako žalostne, da v tvoji pasji duši pustijo trajne posledice. Nekje na polovici te skupne poti se med psom in človekom splete odnos, ki je lahko bolj globok in iskren od marsikaterega odnosa z bližnjim človekom. Prav zaradi te povezanosti smo ljudje za naše pse pripravljeni narediti marsikaj, četudi na račun lastnega udobja in nerazumevanja širše okolice. To se mi je zdelo vredno ubesediti, ker mislim, da se bo marsikdo končno počutil manj osamljenega in bolje razumljenega. ” Veliko vsega o odnosu med živaljo in človekom »narobe razumejo« ljudje, ki ne marajo živali, a katera zmota je po Leninem mnenju največja? »Da je to samo žival. Ljudje, ki imamo živali, gremo skupaj z njimi skozi različna življenjska obdobja, izzive, doživetja. So naši tihi spremljevalci in nemi opazovalci, poslušalci, ki veliko vedo, a ničesar ne izdajo. Z nami so tudi takrat, ko vsi drugi odpovejo in o nas vedo celo več, kot vemo sami o sebi, zato nikoli niso samo živali. So bitja, ki krojijo našo vsakodnevno rutino, identiteto in nam nastavljajo ogledalo, v katerem odsev ni vedno prijeten. Izvabijo čustva iz še tako stoičnih značajev in morda je to za koga res pretežko.« Lena zaključuje knjigo, vedno znova prebira napisano in upa, da bo knjiga luč sveta zagledala čim prej.
Otok doživetij
Seveda je to njena Izola, mesto, ki je bilo nekoč otok. Zapisi s tem naslovom na FB so Lenin konjiček, zabava. Vsak sprehod po mestu, lanskih prehojenih 306 km po Parenzani, kava ali rolkanje ob morju, postanejo virtualni zapisi in doživetje za bralca. Ironije in humorja jim ne manjka, tudi sled cinizma je pogosto tu. Za Leno je Otok doživetij » … hobi, ki je pravzaprav postal obveznost. Bere se od Jesenic do Novega mesta. Ko pridem na WordPress meetup srečanja in me nekdo iz Domžal vpraša, kdaj bo na vrsti naslednje poglavje, potem pač vem, da tu šale ni.« Lena rada ironizira socialna omrežja in influencerstvo. Nasmejem se, ko objavi posebej noro fotografijo in jo označi kot fotografijo »za pozornost«. Zelo dobro loči digitalno identiteto od resnične, saj se rada uči in ima izjemen smisel za humor, zato se na tem tankem robu pisne in življenjske ironije odlično znajde. Zakaj je zbadljiva do mesta, ki je njen rojstni kraj in ga ima rada?
Kaj Izoli »zameri«?
»Moj odnos do Izole je zelo mejen. Ko jo obožujem, sem tu vsak konec tedna, potem pride obdobje, ko pridem le, če je nujno. Ne glede na obdobje pa nikomur od »foreštov« ne dovolim, da kritizira Izolo! Odvisno je tudi, s kom jo doživljam. Z obiski iz Ljubljane jo čutim s turistične perspektive, z zapriseženimi Izolani se mi ponovno odpre čisto druga perspektiva istega kraja. Tu pogrešam več odprtosti. Včasih se mi zdi, da se je tu čas ustavil pred 10 ali 20 leti, le turistov je poleti vedno (pre)več. Včasih prav z zanimanjem poslušam, kakšen projekt je za nekoga, da se odpravi v Koper, kaj šele kam dlje. Že Koper je “daleč “, kaj šele Ljubljana! Zato imam včasih občutek, da v Izoli obstaja kup nenapisanih pravil, ki določajo vloge posameznikov te skupnosti. Tako v resnici postaja zaprta in omogoča lagodno življenje v coni udobja, čeprav se največje spremembe zgodijo ravno takrat, ko stopiš iz cone udobja, zato imam včasih tudi občutek, da je Izola res otok, s katerega težko odpluješ. Morje okrog otoka je preveč razburkano.
Ko Lena pride na Šmarno goro, pogreša morje, v Jagodju nad Izolo ob pogledu na morje pogreša Šmarno goro. Ljubljana bi bila idealna, če bi bila ob morju in seveda: »Najlepša ulica v Izoli je Ljubljanska!«
Komaj čakam knjigo. Lena, pohiti.
