Sem večji navdušenec nad življenjem, ki se ves čas giblje po krožnici neminljivega. Kot pripadnik babyboom generacije sem vse življenje verjel v osebno svobodo, verjel v neskončno odprtost in ustvarjalnost in bil prepričan, da so pred nami stoletja raja na Zemlji. Skratka, da ni šans, da svet zgrmi v neko apokaliptično samouničenje.
Ravno na vrhu tega, na novo postavljenega ankaranskega prostorsko-arhitekturnega bisera, pa me je prevzelo ravno to razmišljanje. Kako dolgo bo pri vseh norcih po svetu vse skupaj še ostalo v enem kosu? Smo res že v vojni oziroma na njenem pragu? Bo jutri res samoumevno, da bodo naši mladi sodržavljani hiteli na neke fronte tja na vzhod in bomo zato, ker smo v istem čolnu, že pojutrišnjem zmetali za orožje petkrat več denarja? Da bomo kot pridni dijaki nekje v kotu militantne zveze pohlevno sprejeli odločitev, da znižamo pokojnine, ukinemo javno zdravstvo in šolstvo samo zato, da bomo imeli dovolj sredstev za tanke, bombe, drone, rakete in vojaške škornje? Ker danes se že odloča o tem.
O tem odločajo tisti v Bruslju in tisti preko Atlantika. Te slednji so nas dobro potegnili na vojaški teren in nas prepričujejo, da je to naša vojna. Da smo tako rekoč že del vojne, ker smo pač v Evropi. Načrt je genijalen. Naj se Evropa ukvarja z vojno, vsi ostali pa se bodo ukvarjali z novimi delitvami sveta. Mir v Ukrajini bo sprejet samo zato, da si bodo Amerika, Kitajska in Rusija na novo začrtale svoje interesne sfere, področja, zaloge, naravne vire in tudi tržišča.
Stoječ tam na vrhu ankaranskega pokopališča, sem gledal dol v Piranski zaliv in si želel, da bi Slovenija zakričala. Se uprla temu sranju in rekla odločni NE. Rekla odločni ne pobesnelim norcem, rekla odločni NE vojnim hujskačem in mešetarjem in rekla odločni NE vsem patronom, ki nas bodo z umetno inteligenco in algoritmi videli kot spremenljivko v enačbi. Z nami bodo lahko le še trgovali, kot so to naredili z Lukom Dončičem.
Seveda lahko rečemo tako kot Luka, da nam je vseeno, če smo blago, če me tako dobro plačajo. Takoj sem naprodaj, če je zadaj dobra ponudba. Torej, ko se bodo pogajali, naj ne pozabijo, da nismo poceni in stoječ na vrhu pokopališča, mi je padlo na misel, da je vse, kar bi morebitne trgovce še sploh zanimalo, tu, pred mojim nosom. To je tudi Luka. Luka Koper. Ko bodo risali logistične poti svojih bilijonskih transakcij, se bo nekje znašlo tudi to, v Sredozemlju najbolj v celino zarito pristanišče. In tisti, ki jim bo rekel NE, bo frajer. Bo lahko pokopan tudi na tem lepem pokopališču nad Ankaranom. In naj bo vsem jasno, da tudi pokopališče ni naprodaj.
