Pretreseni, ker jim ni jasno, zakaj so postali tarča enih nabildanih vunbaciteljev. Skratka, to poletje smo dobili skozi medije občutek, da nas sosedje ne marajo, da nas mlatijo vsakič, ko sem jim to zahoče in se na koncu delajo Francoze. No, na čistem koncu kakšen faše začasen suspenz. Za vtis pač. Pa je med nami in sosedi res prišlo do na novo rojenega sovraštva, ki rezultira v teh tepežih? Nas Hrvati res ne morejo »smisliti« več na svojih obalah, klubih in ulicah? Odgovor je preprost.
Hrvaški policaji, varnostniki in še kdo nas od nekdaj vidijo v tej luči. Kot vsiljivce, ki jim šporkamo njihovo morje, z decibeli motimo njihov mir in z obnašanjem grozimo njihovim ustaljenim navadam. Smo tujek, ki jih razburi vsakič, ko se pojavimo v njihovi bližini. Kot mladostnik sem v Istri doživel marsikaj. Ko so mi policaji prvič s pendreki dali nekaj udarcev, ker sem v spalni vreči pod milim nebom gledal zvezde in si mislil, da sem najbolj svoboden osebek na svetu, sem bil prepričan, da je šlo za nekaj bedakov in nič več. Tudi drugič, ko sem sredi romantičnega objemanja na plaži, daleč stran od vseh dobil v obraz tako močen reflektor, da nisem niti videl, kdo naju je zbrcal in grozil z batinami, če se ne pobereva v eni sekundi. Osramočena sva zapustila romantičen kraj in si zaobljubila, da se v Istro ne vrneva več. Sem se pa spet znašel v središču njihovega zanimanja v Dubrovniku. Iz njega so me izgnali samo zato, ker sem na klopci spal kakšno minuto predolgo. To sem sprejel kot del avtoritativne geste važičev na rivi. Ko pa so moje prijatelje policaji sredi noči prisilili, da so bosi tekli pred njihovim službenim fičkom od Zelene lagune do Poreča, pa vse skupaj ni bila več šala. Bilo je navadno izživljanje. Bilo je skrajno ponižujoče in na srečo so vsi dobili le ureznine po podplatih in tak scenarij in film smo spremljali še naslednjih petdeset let. Na plaži Zrče je v osemdesetih vsak le čakal, da je v tebi prepoznal nekoga, ki predolgo gleda v njegovi smeri in že si bil predmet besednega in telesnega izzivanja. Če pa so imeli občutek, da si pogledal kakšno njihovo domačinko, si jih pa fasal brez opozorila oziroma je bil en udarec vedno opozorilo. Ta opozorila kasiramo vsako poletje. Opozorila, ki se vedno končajo v smeri, da je to pač njihovo morje, ne naše in da lahko na njem in ob njem počnejo, kar se jim zahoče. Če nam kaj ni všeč, pa pojdite drugam. Morda pa v tem drugem tiči priložnost naše obale. Naslednje leto se oglašujmo s sloganom, da pri nas nikogar ne tepemo.
