Kateri pogled, katera stavba, katera arhitektura vas na obali najbolj prevzame? Med prvimi bi bili zagotovo žerjavi v Luki Koper, punta v Piranu, hoteli v Portorožu, soline že skoraj na meji s Hrvaško in morda celo kakšna vasica v zaledju. Absolutni zmagovalec pa bi bila Splošna bolnišnica Izola. Arhitektu Stanku Kristlu, urbanistom in politikom, ki so to rumeno-zeleno-modro stavbo postavili na vrh hriba, takorekoč v središče obalnega pasu, je potrebno sneti klobuk. Izolska bolnišnica je vse tisto, kar si želi imeti vsak resen kraj. Lahko je grad, cerkev, hotelski kompleks in morda celo nasedla križarka s turisti.
To, da je bolnica lahko grad, vas opozorijo zapornice. Brez dviga le teh ni dostopa. Ko pa zapuščate ta kraj, vas čakajo dvojne zapornice, da ne bi pomotoma kdo zbežal z vami brez plačila za obisk tega posebnega kraja. Od daleč, recimo, če se obali približujete z morja, lahko stavbo zamenjate za kakašen izvenserijski krujzer, ki se je zasidral v našem obalnem zalivu. Barve vas spominjajo na tobogane in zavidate turistom, ki imajo tako dober razgled. Razgled je tako ali tako adut, na katerega stavijo v tem hotelskem kompleksu. Prepričan sem, da je vsem investotorjem žal, da niso prehiteli snovalcev bolnišnice. Imeti resort na najboljši lokaciji na obali je zadetek na lotu. Sredi poletja sem enkrat v njem preživel dve noči. Izjemno doživetje. Nudijo zastonj sauno in brezplačen nočni koncert vseh, ki smrčijo, govorijo, blodijo ter tarnajo od bolečin. Recepcijo tega resorta sem zaradi obiskov urgence spoznal že nekajkrat. Res je približno tako kot v hotelih. Sredi noči receptor spi nekje v ozadju in v hotelsko-bolnišnični avli ni nikogar. Popolna tišina kot v kakšnem sakralnem objektu. Čakaš samo še pridigarja, ki ti bo povedal, da živiš grešno, saj drugače pač ne bi bil na urgenci. Na urgenci se ne počutiš tako, kot recimo v Ljubljani, kjer imaš občutek, da sodeluješ v resničnostnem šovu Kdo bo dalj časa v čakalni vrsti? Na urgenci poteka vse kot namazano. Sprejem, popis, pregled, diagnoza in adijo. Od tu naprej si v drugih rokah. Če si samo spremljevalec, ti dajo dve številki, da zjutraj pokličeš. Smiselno, saj si nekoga pripeljal na urgenco, zanj trepetaš in celo moliš zanj, čeprav si ateist. Skratka, oborožen z dvema številkama, ki ju pokličeš med sedmo in osmo zjutraj, dokaj mirno zapustiš ta hotel, cerkev, grad in križarko v eni arhitekturi.
Potem tebi zapovedano uro med sedmo in osmo kličeš in kličeš. Zvoni v prazno. Prvič, drugič tretjič, osmič. Prva številka in potem druga številka. Neznosnost zvonjenja v prazno. Devetič se oglasi prijazen ženski glas. Ko ves srečen prosiš za informacije o najljubši osebi, je odgovor enostaven. Oprostite, zamudili ste čas informacij za dve minuti. Ostaneš brez besed. Bolnica je dobila še dodatno funkcijo. Gledališče absurda. In ni vam potrebno plačati vstopnic.
