Rada se uči, zato se je pred leti šolala tudi na Univerzi na Dunaju in specializirala iz turističnega managementa. Kot managerka in izvršna direktorica za hotelsko operativo je upravljala šest hotelov, 800 sob, 350 + zaposlenih in sodelovala v projektih, ki zahtevajo izjemne organizacijske sposobnosti, je tudi predavateljica strokovnih predmetov na višješolskih programih Erudia in Gea college, od 9. januarja 2023 pa direktorica Javnega gospodarskega zavoda Protokolarne storitve Republike Slovenije (JGZ Brdo). Brdo je, z eno besedo – pojem. Ni pa to edini državni spomenik, za katerega skrbi s sodelavci. Tu so še Vila Bled, Vila Zlatorog, Grad Strmol, Vila Tartini, Vila Podrožnik. Protokolarna posestva predstavljajo pomemben kulturni in naravni spomenik Slovenije. Predvsem pa so Brdo – ljudje, profesionalci z raznolikih področij, ki ohranjajo kulturno in naravno dediščino, imajo bogato znanje iz visoke strežbe, nastanitve, kulinarike, hortikulture, a tudi lova in skrbi za živali. Maja Križmančič je pravi človek, na pravem mestu.
Njeni koraki
»V najstniških letih sem bila prepričana, da imam najhujšo mamo izmed vseh, ki sem jih takrat poznala, danes pa sem ji za marsikaj hvaležna. Tudi za pravilno usmeritev v poklic, ki me osrečuje in izpopolnjuje. Ocene v šoli so bile povprečne, moj uporniški duh pa je najverjetneje sporočal, da potrebujem nekaj, kar bo telesno in duševno naporno do te mere, da bo predstavljalo izziv. Rada sem bila med ljudmi, zanimala so me potovanja, svet, različne kulture in navade in od nekdaj sem rada organizirala.« Tako je Maja že v srednješolskem času zapustila rodni Šempeter in se v Izoli šolala za gostinko: »Izolska gostinska šola je imela učinkovit gostinski izobraževalni program, najbolj mi je ostal v srcu predavatelj strežbe Ivan Petre, ki me je naučil klasične strežbe v gostinstvu in to znanje pri svojem delu uporabljam še danes. Dober predavatelj ne podaja zgolj znanja, pač pa učenca opogumi, navduši in prepriča, da zmore vse, kar si bo zadal in zato sem vsem svojim učiteljem na življenjski poti globoko hvaležna.« Prakso je začela nabirati v prvem letniku srednje šole in se na Kompasu d.d. dovolj izkazala, da so ji kmalu zaupali vodenje manjšega gostinskega obrata. Tako je krepila samozavest in zanesljivost, ki sta vzpostavila ravnovesje burnemu odraščanju. Pomembne kilometrske prakse je opravila tudi v podjetju Hit v Novi Gorici, kjer je bila štipendistka in to je bila odlična šola. »Ob delu sem nato doštudirala na portoroški Turistici, diploma pa je glede na dotedanje delovne izkušnje predstavljala vstopnico v najvišji hotelski management takratnega podjetja Hoteli Morje d.d. Moje življenje je bilo torej od nekdaj izredno povezano z operativnim in managerskim delom v gostinstvu in hotelirstvu, preprosto povedano sem prehodila pot od restavracijskega vajenca do direktorja, zato poznam vse značilnosti dela, pa tudi preglavice.« Študij si je želela nadaljevati in tako je v podjetju po petnajstih letih dela pridobila štipendijo za specializacijo iz turističnega managementa na Dunaju. Kje na širokem polju turizma je Maja najbolj Maja? »Težko jasno odgovorim, ker verjamem, da obstaja veliko zanimivega, česar mi do danes še ni uspelo spoznati. Hotelirstvo je zagotovo moja prva ljubezen in glede na izkušnje bi lahko rekla, da se bolje znajdem v večjih sistemih, kjer se od vodstva pričakuje preobrat v kakovosti, ustvarjalnosti in poslovni učinkovitosti.«
Dolga leta je bila v Lifeclassu, podjetje je zaznamovalo njo in ona njega. »Ob vstopu Istrabenza v turizem je prišlo do združitve dveh pomembnih hotelskih portoroških podjetij (Hoteli Palace d.d. in Hoteli Morje d.d.) pod blagovno znamko LifeClass. Čeprav smo od nekdaj živeli v bližini, med enim in drugim timom ni bilo posebne simpatije, morda bolj tekmovalnost in profesionalno spoštovanje. Znotraj posameznega tima je vel profesionalen ponos in občutek, da smo vsaj za odtenek boljši od sosedov. Začetki so bili težki, saj rešitev ni bila v sprejemanju kulture enih ali drugih, pač pa vzpostavitvi nove poslovne skupnosti, novih zamisli. Tedanje vodstvo je pošteno premešalo karte in tako sem se iz vodenja gostinstva znašla v pisarni marketinga nove nastajajoče blagovne znamke LifeClass. Marketinški oddelek v taki hotelski hiši predstavlja ustvarjalna nebesa in še vedno mislim, da je bilo to eno najbolj všečnih poslovnih obdobij moje kariere. A vse, kar je predobro, hitro mine in tako sem bila po dobrem letu prestavljena na vodenje Grand Hotela Portorož in kmalu zatem na operativno vodenje celotnega sistema s šestimi hoteli, 800 sobami, z oddelkom hrane in pijače in kongresnim centrom. Gre za obdobje, na katerega sem izredno ponosna. Do danes mi še ni uspelo sestaviti tako učinkovite hotelske ekipe srednjega managementa in ostalih pomembnih sodelavcev, s katerimi smo nizali uspehe in ne zavedajoč se, da smo izjemni, res trudili za vsakega gosta in vsak projekt. To vlogo sem opravljala skoraj deset let do mojega odhoda iz podjetja v letu 2016.« Podjetje je zapustila na vrhuncu prepoznavnosti, želela si je spremembe, ekipo je malo pred tem zapustil tudi takratni direktor Marino Antolovič, ki je na njeni poslovni rasti pustil izjemen pečat. Odšla je v kraljevino Tajsko, tudi »kraljevino hotelirstva«. Zanjo je bila Tajska več kot le poslovna izkušnja, bila je tudi čas osebne rasti. Tam je bila skoraj dve leti in z novimi znanji je ob povratku vzpostavila aplikacijo Flexyteam. Nastala je tudi zaradi manj prijetne delovne izkušnje na enem od delovnih mest po povratku iz tujine, a tudi globokih uvidov in spoznanj ob spremljanju umirajočega očeta: »Takrat sem spoznala, kako pomembno je, da v poslu medsebojno upoštevamo najrazličnejše življenjske situacije. Spoznala sem ranljivost vodilnega, ko nima dovolj usposobljenih in za delo motiviranih ljudi, nima pa niti možnosti, da stvari spremeni na način, da bi delovale. Spoznala sem, da smo tudi v Sloveniji zreli za fleksibilno delo. Aplikacija je bila zasnovana na modelu samostojnih podjetnikov, ki na prostem trgu proti plačilu, ki ga določa trg, nudijo svoje storitve dela kot natakarji, kuharji, maserji itd. Na žalost je vzpostavitev aplikacije prekinil covid, verjamem pa, da njen čas še pride.«
Industrija gostoljubja
To je turizem. Ranljiv in občutljiv. Odvisen od vremena, politike, ljudi: »Ko mi kdo namigne, da sem pri svojem delu dobra zato, ker razumem ljudi, ki delajo v tej izjemni dejavnosti, mi to sicer laska, obenem pa sem pogosto v situacijah, ko trmoglavo vztrajam na poslovno-delovnih načelih, v katera neomajno verjamem, da zaposlene vodijo v organizacijski red, v katerem smo lahko uspešni in posledično tudi osebno zadovoljni. To mojo profesionalno značilnost na žalost zaposleni pravilno razumejo šele tedaj, ko vodenje za mano prevzame kdo brez ustreznih znanj in izkušenj in brez pozornega odnosa do ljudi. Po več kot petindvajsetih letih dela v hotelskem managementu ocenjujem, da ljudje najbolj pogrešajo pozornost. Tudi to, da smo kritični in da nismo takoj zadovoljni z opravljenim delom, je bolj sprejemljivo kot to, da opravljenega dela niti ne opazimo. Prezir je v managementu nedopusten in zato pogosto uporabim izraz, da imamo goste, ki si jih zaslužimo in podobno je z zaposlenimi. Vsakdo pri svojem delu potrebuje smisel, tudi sobarica je pri svojem delu zadovoljna, ker se trudi, da bodo gostje ob prihodu v sobo zaradi njenega dela s hotelom bolj zadovoljni. Če njenega dela ne razumemo, smo jo opeharili za dostojanstvo.« Dobre kadre je v turizmu težko dobiti in ne gre za to, kaj smo naredili, pač pa česa nismo: »V ključnem obdobju novejše zgodovine, ko je začelo upadanja zanimanja za te poklice, iz dejavnosti nismo naredili ničesar. Nismo prilagodili zakonodaje, spremenili izobraževalnega sistema niti pogojev dela. Nismo ustrezno prilagodili organizacije dela in poslovnih modelov, investirali v izobraževanje osebja, uredili nujnega nasledstva v managementih podjetij … pač nismo. Rezultat ni čudež, pač pa posledica. Slovenci smo nagnjeni h kratkoročnim poslovnim rešitvam in trajnostne politike v turizmu še vedno ne povezujemo z zaposlenimi. Za stanje v državi smo soodgovorni vsi, vključeni v to verigo, najbolj pa večja podjetja v državni lasti, ki imajo na pogoje dela in zakonodajo dejavnosti največji vpliv in bi s svojim ravnanjem morala predstavljati dolgoročnost in dobro prakso. Pri tem ne gre za pomanjkanje posebnih znanj v vodstvih, pač pa osnovno poznavanje hotelsko-turističnega posla in zavedanje, da se brez usposobljenega in zadovoljnega kadra v “butični” Sloveniji turizma, kot ga obljubljamo, ne moremo ponujati. Kjer so kadri osnovni vir posla, jih moramo pač temu primerno zagotavljati. Na drugi strani pa imamo generacijo, ki ni pripravljena delati pod enakimi pogoji, kot smo bili pripravljeni pred dvajsetimi leti. To je morda razumljivo, a skupnost, ki dela ne vrednoti visoko, ne more pričakovati zdravega razvoja družbe, kar je v Sloveniji zaskrbljujoče. Tudi s tem, ko smo deregulirali poklic gostinca, smo naredili največjo napako in posledice te odločitve bomo nosili, dokler ne bomo pristopili k reševanju tega, zdaj že globalnega fenomena.«
Prihod na Brdo
»Od nekdaj sem delala v gospodarstvu, moj prestop v javni sektor je povezan z vsebino dela in cilji. Tu sem slabega pol leta in prezgodaj je za oceno, kar je morda prav, ker bi mi lahko kdo očital, da ne razumem ustroja javne uprave in kot pogosto slišimo, naj se države ne vodi na način podjetja. Pa vendar mislim, da gre pri vodenju uspešnega podjetja za gospodarjenje z viri, učinkovitost procesov, sledenju dolgoročnih strategiji, viziji. Kaj ni vse to pomembno tudi v učinkovitem ustroju javne uprave? Ljudje imajo radi svoje delo, če so opaženi in jim delo pomagamo osmisliti, pa naj bo to v gospodarstvu ali javni upravi. Posestvo Brdo in vse, kar sodi pod naše okrilje, je res pojem. Protokolarna posestva Slovenije predstavljajo pomemben kulturni in naravni spomenik Slovenije, na njih izvajamo storitve v obliki sprejemov, pogostitev in nastanitev po naročilu državnega protokola ter s tem kot država gostiteljica pomembno prispevamo k predstavitvi države. Tu so bili vzgojeni vrhunski kadri, mnogih žal ni več. Kar kritična sem do usmeritev vodstev skozi čas, saj gre pri našem delu v osnovi za ohranjanje državne zakladnice.«
Maja Križmančič bo na Brdu zagotovo pustila svoj pečat, na mesto direktorice JGZ Brdo je stopila pripravljena za ta izziv. Tudi tej vlogi se posveča temeljito, preselila se je, saj je bila vsakodnevna vožnja med Primorsko in Gorenjsko tvegana. Pripravlja nov kažipot, novo strategijo, Brdo bi rada postavila na mednarodni zemljevid. Na mednarodnih poteh se giblje že vse življenje, veliko je potovala sama in se tako dobro spoznala, dozorela. V tujini je srečala tudi partnerja. Med covidom in ostalimi življenjskimi izzivi sta v sedmih letih zmagala vztrajnost in prijateljstvo in počasi se končno selita pod skupno streho. Njena skrita ljubezen – notranje oblikovanje, ljubezen do lepega, posebej do fotografije, bo njun dom gotovo naredila še lepši.
