Zvečer hodijo spat s cmokom v grlu, da bo jutri tisti dan, ko ne bodo več na vrhu. Ne bodo več v medijih, na spletih in nihče več jih ne bo vabil na vip dogodke. Ne bodo se več nastavljali fotoaparatom in kameram in nihče več jih ne bo vprašal za mnenje. Si predstavljate grozo, ki jih čaka? Namreč, oni vedo, da ta konec enkrat bo. Neizbežen zdrs iz kolektivnega spomina. Tisoči všečkov bodo izpuhteli. Deljenja usahnila. Fotografije obledele.
Obstaja pa še hujša groza. Da takrat, ko vsi ti politiki, frajerji in frajle, vplivne persone vseh možnih spolov in estradne zvezde vseh glasbenih žanrov, ostanejo brez prepoznavnosti. Recimo, da predsednica, šef vlade in predsednica državnega zbora skupaj stopijo v oštarijo nekje bogu za hrbtom in jih napol zapiti domačini debelo gledajo. Nikomur se niti približno ne sanja, kdo stoji pred njimi. Namesto, da bi bili trije najbolj pomembni osebki te države sprejeti s ploskanjem, odobravanjem ali pa vsaj žvižgi, jim domačini v oštariji obrnejo hrbet. Nikomur ni mar zanje. Priznjate, da ne bi bili radi v njihovi koži. Pa ne v koži napol pripitih domačinov.
Zagotovo se ni dobro počutil v svoji koži televizijski zvezdnik, ko je pred več kot tridesetimi leti na vrhuncu svoje TV-slave, ko še ni bilo komercialnih TV-programov, doživel takšno popolno neprepoznavanje. Takrat smo ustvarjalci Studija City imeli svoj prostor v prvi pisarni levo od vhoda v nacionalko in bili neke vrste sprejemna soba vseh zblojencev takratne scene. Seveda takrat še ni bilo kartic, ni bilo ramp in tudi vratarji še niso verjeli, da čuvajo nacionalko kot bančni trezor. In takrat jo tudi niso vodili tako čudni in nesposobni osebki kot smo priča danes. Bil je eden tistih dni, ko se ni nič dogajalo. Z Bojano Leskovar sva pripravljala koncept nove oddaje in odprejo se vrata, na katerih osebek v smešni štajerščini pove, da išče Tomaža Peroviča. Ker ga ni bilo, nama ta osebek pove, naj Tomažu sporočiva, da ga išče. In potem sledi najbolj zoprno vprašanje, ki lahko doleti politika, estradnika ali vplivneža. Bojana ga namreč povsem resno vpraša: »Kdo pa si ti?« Osebku se je stemnilo pred očmi. Ni mogel verjeti, da ga kdo v vesoljni Sloveniji ne pozna. Posebej ne kolegica iz istega medija. Po nekaj sekundah mučne tišine le izdavi, da je Stojan Auer.
In takšnih stojanov je ta trenutek v Sloveniji malo morje. Težko bi jih vse stlačili v Piranski zaliv. Ti stojani živijo od slave, ki bo odšla tako, kot je prišla, in vsi podobni stojani in stojanke bodo naredili vse, da bo ta odhod čim bolj pomaknjen v nedefinirano prihodnost. Sedanjost z varnostniki, ritualnimi odpiranji vrat avtomobilov, hojo po rdeči preprogi ob državnem prazniku in vsem na očeh rezervirani sedeži s tvojim imenom, so bogastvo, ki se mu nihče ne želi odpovedati. Za to sedanjost se je lahko odovedati principom, vrednotam in idejam, saj je tako in tako vse minljivo.
