Dom v pravem pomenu besede je postal prostor, ki si ga je ustvarila sama. Salon, v katerem dela – Dotik za dušo in telo Maja. Tu posluša ljudi, jih masira, zdravi in pomirja. »Ko ljudje pridejo sem, pogosto rečejo: o, kako lepa energija je tu. In potem vem, da čutijo mene. To sem jaz. Vse drugo so samo vloge, ki jih igram v življenju.«
V Izolo je prišla iz Splita. Lepo dekle, manekenka, športnica, polna energije, vedno v gibanju. Diplomirala je pomorske vede v Splitu, življenje pa jo je potem povsem nepričakovano odpeljalo drugam. V Slovenijo. V zakon z Izolanom, jadralcem, trikratnim nosilcem olimpijskih medalj. V materinstvo. V povsem drugačen svet. Danes je mama Talina in Rije, marca je diplomirala iz fizioterapije na Fakulteti za vede o zdravju v Izoli. Trenutno dela pripravništvo v Centru za krepitev zdravja v Izoli, hkrati pa vodi svojo dejavnost Dotik za dušo in telo Maja, kjer združuje skozi leta pridobljena znanja, masažne tehnike in energijsko delo. Strokovni izpit ima junija, dve leti mora biti zaposlena, da bo lahko dobila licenco za samostojno fizioterapevtsko delo. Diploma spremeni vse. Ljudje so jo začeli gledati drugače, pa čeprav so ji zaupali že prej.
OD MASAŽE DO INTUICIJE
Pravi, da si nikoli ne bi mislila, da bo njena pot takšna. »Bila sem tista, ki je ves čas nekam hodila, nikoli nisem bila doma, vedno akcija. Manekenstvo, družba, šport, življenje. In če bi mi kdo takrat rekel, da bom nekega dne delala z energijami in poslušala ljudi na tak način, bi rekla, da je nor.«
S prvimi masažami je začela zaradi Vasilija. Zaradi bolečin. Zaradi hrbta, nog, utrujenosti športnika. »Rekla sem si, pa dobro, grem na tečaj masaže, da vsaj nekaj počnem in da lahko njemu pomagam.«
Ko so prišli v Slovenijo (pogosto so zaradi njegovega dela trenerja jadranja živeli v tujini), je v Ljubljani opravila tečaje klasične in športne masaže in potem doma masirala moža. Z energijami pa se je srečala precej kasneje, ko je bil sin še majhen.
»Prihajam iz Dalmacije, tam so ljudje verni, cerkev takšnih stvari ne priznava in jaz tega sveta nisem poznala. Potem pa je Talin zbolel in soseda, ki je delala reiki, je rekla, da mu lahko pomaga. Naslednji dan je bil zdrav. Mislila sem, da je naključje. Potem se je vse ponovilo še enkrat.«
Radovednost je Majo, nekoč se je pisala Bedalov, začela vleči v svet, ki ga prej ni razumela. Učila se je reikija, energijskih tehnik, tradicionalne kitajske masaže, kasneje zaključila še šolo energijske medicine.
»Mislila sem si, mogoče res nisem Mozart ali Beethoven, ampak nekaj se pa lahko naučim vsaj za domačo uporabo.«
Potem pa so k njej začeli prihajati ljudje. Najprej prijatelji, znanci, športniki, dober glas je šel od ust do ust.
»Vasilij je bil moj poskusni zajček,« se smeji. »Na njem sem začela preizkušati stvari, ki se jih sploh nismo učili na tečajih. In videla sem, da mu pomaga.«
A bolj ko je delala, večjo odgovornost je čutila. Ljudje so k Maji prihajali po operacijah, z izvidi magnetne resonance, s hudimi bolečinami. Intuitivno je pogosto vedela, kaj bi bilo treba narediti, fizično pa si ni upala posegati brez znanja.
»Rekla sem si: ali zaprem vse skupaj ali pa grem študirat fizioterapijo.«
SLOVENŠČINA, KI JO MORAŠ UPATI GOVORITI
In je šla. Spet v šolo. Spet od začetka. V tujem jeziku, ob dveh otrocih, ob možu, ki je zaradi treningov pogosto odsoten.
»Slovenščina je bila zame od začetka trd oreh. Vsi so razumeli mene, jaz pa njih ne. In ker so govorili: joj, kako lepo govoriš, Dalmacija, kako lepa melodija, nisem imela potrebe govoriti slovensko.«
Potem pa je prišel dan, ki ga ne bo nikoli pozabila. Sin ji je rekel, da ga v šoli dražijo, ker njegova mama ne govori slovensko.
»Takrat me je stisnilo. In sem začela. V glavi sem znanje že imela, samo upala si nisem.«
Danes govori hitro, mehko, z naglasom, ki ga ni izgubila in ga niti noče izgubiti.
»Tudi v Ljubljani se sliši, da sem iz Izole,« pravi v smehu.
Še vedno se spomni nesporazumov s slovenskimi besedami, posebej z besedo zgodnji.
»Vsi so nama govorili: joj, kako sta zgodnja, ko sva prezgodaj prišla na kak dogodek. Jaz pa sem mislila, da nama govorijo, kako sva lepa, saj v hrvaščini ‘zgodna’ pomeni prav to.«
A pod humorjem je morda tudi nekaj drugega. Iskren občutek, da priseljencev okolje pogosto ne sprejme povsem zares.
»Večina mojih prijateljic tukaj ni domačink. Vse smo imele podoben občutek, da nismo bile čisto sprejete, pa smo se povezale med sabo. Primorci mislite, da ste zelo odprti, a človeka pravzaprav težko sprejmete v svoj svet.«
TELO VEDNO POVE RESNICO
Z ljudmi danes dela drugače. Ne govori veliko o terapijah, metodah ali tehnikah. Veliko bolj o poslušanju.
»Največ težav je v potlačenih čustvih. Ljudje ne povedo, kako se počutijo, ker običajno za to ni razumevanja. In potem telo začne govoriti namesto njih.«
Pogosto k njej pridejo tudi pari. Eden govori eno, drugi sliši drugo. In ona nekako prevaja med njima.
»Slišim sporočilo, ne besed. Slišim, kaj je nekdo v resnici želel povedati in kaj je druga oseba dejansko slišala. In potem samo prevedem.«
Ne pravi si psihoterapevtka, ker to ni in tega strokovnega znanja nima. O stiskah sočloveka govori mirno, kot nekdo, ki se je naučil zaupati občutku.
»Dolgo sem si želela biti jasnovidna, pa jasno-slišna. Potem pa mi je ena učiteljica rekla: ti sploh ne veš, kaj imaš.«
Pravi, da je določene stvari nosila v sebi že od otroštva. Imela je imaginarne prijatelje, rada se je igrala zdravilko in detektivko, ki pomagata ljudem. Danes verjame tudi, da z Vasilijem nista skupaj po naključju.
»On mene prizemlji, jaz njega odpiram. Če ne bi bilo njega, bi jaz že odletela, nisem tako prizemljena kot on in drug drugega lepo dopolnjujeva.«
Njuna hiša je pogosto polna ljudi. Otrok. Gostov. Družbe. »Takšna je naša mentaliteta. Pri nas je vedno nekdo.« Vasilij v tujini pogreša družbo, veliko mu pomenijo srečanja z ljudmi pod domačo streho. Tudi zaradi otrok je tako lažje.
In ko jo na koncu vprašaš, kaj bi svetovala ljudem, ne govori o dietah, vajah ali zdravilih. Govori o nežnosti do sebe. »Vsakič, ko nekaj potisnemo vase, se to pokaže na telesu. Morali bi se večkrat ustaviti in se vprašati: kako se jaz v resnici počutim? Za druge imamo vedno lepe besede, do sebe pa smo pogosto najbolj grobi.«
