Gledalce TV Slovenija v oddaji Okusi Slovenije navdušuje Manuel Časar, mladi Prekmurec, ki obvlada kulinariko in strežbo. Ko je dobil priložnost za delo najprej v restavraciji z Michelinovo zvezdico v Portorožu, nato pa še v enem od hotelov v mestu rož, mu ni bilo težko melanholičnih prekmurskih ravnic zamenjati s slikovitostjo Obale. In ker se z veseljem loteva novih izzivov ter vztrajno rine iz cone udobja, je sprejel še ponudbo za vodenje oddaje, četudi je to pomenilo spoznavanje s kamero in televizijskim kuhanjem, ki ima čisto drugačne zakonitosti od tistega doma in v restavracijah.
»Od nekdaj sem si želel postati filmski igralec. Vso osnovno šolo sem obiskoval dramski krožek, kjer sem neizmerno užival. V vsaki vlogi sem dal vse od sebe, da bi lik zaživel čim bolj pristno in resnično. Ker prihajam iz majhne obmejne vasice na meji z Avstrijo in sem odraščal v hiši, ki je bila vedno polna obiskov, sem bil z gostoljubjem povezan že od malih nog. Tudi naši prvi avstrijski sosedje imajo gostilno, zato sem bil s tem svetom ves čas v stiku. Moj dedek je bil velik ljubitelj gostinstva. Ljudje pravijo, da je bil natakar z dušo in srcem. Mama mi pogosto reče, da sem ves po njem in da hodim po njegovih stopinjah. Tako sem nekako z gostinstvom in gostoljubnostjo povezan že od otroštva,« veselo razlaga Manuel, ki je predan svojemu delu.
Hitro navrže, da je vsako delo lepo in vredno spoštovanja, če ga opravljaš s srcem. Njemu je najlepše delo z ljudmi, ko lahko nekomu polepša dan z lepo besedo, iskrenim nasmehom ali prijazno gesto. Seveda pa obstajajo tudi temnejše plati, vendar temu ne daje prevelikega poudarka. Vseeno pove, da se ljudje včasih ne zavedajo, kaj vse pomeni biti gostinec. V enem samem dnevu si lahko psiholog, organizator, vremenar, glasbenik, sommelier in še marsikaj drugega.
»Prav zato menim, da bi moral biti ta poklic bolj cenjen. Tudi mi smo samo ljudje, gospodje in gospe, ki strežejo gospode in gospe. Vendar pa je tudi gostinstvo panoga, ki se zelo hitro spreminja. Trendi se spreminjajo iz leta v leto ali celo iz meseca v mesec. Veliko vlogo je prevzela digitalizacija, vendar gostje še vedno najbolj cenijo pristen odnos, iskrenost in kakovostno storitev. Tehnologija lahko marsikaj olajša, ne more pa nadomestiti človeškega stika,« je prepričan mladenič, ki ni imel težav z iskanjem službe. Meni, da je to odvisno predvsem od posameznika. Če si pripravljen delati in se učiti, dela ni težko najti.
VEČ ZNAŠ, VEČ VELJAŠ
Sam se je po osnovni šoli vpisal na Srednjo gostinsko in turistično šolo v Radencih. Nato je študij nadaljeval na Višji strokovni šoli za gostinstvo, velnes in turizem Maribor (VSGT), kjer je diplomiral leta 2020. Zatem se je vpisal na Fakulteto za turistične študije Turistica in diplomiral leta 2023. Trenutno zaključuje magistrski študij na Fakulteti za management v Kopru, smer Pravo za management. Gre za nekoliko drugačne vode, vendar verjame, da velja rek: več znaš, več veljaš. Kljub temu da se je zelo hitro osamosvojil, s tem ni imel težav.
DESETLETJE NA OBALI
»Letos mineva deset let, odkar sem kot dijak začel delati na slovenski Obali. Sprva sem delal sezonsko, nato pa sem se z vpisom na Turistico tukaj tudi zasidral in ostal. Domov se poleti zaradi dela ne vračam pogosto, vse pa nadoknadim pozimi, ko je dela manj. Na Obalo me je seveda pritegnilo morje. Kot Prekmurec sem bil nad njim vedno navdušen. Tu se odlično znajdem, saj menim, da imamo Prekmurci in Primorci posebno vez – mi poleti prihajamo na morje, Primorci pa radi obiskujejo Prekmurje in naše terme. Trenutno živim v Luciji, kjer je prijetno in mirno. Našel sem tudi nekaj posebnih kotičkov, kamor turisti redkeje zaidejo. Se pa še danes zgodi, da me kdo »grdo« pogleda zaradi registrske oznake MS na avtomobilu. Konec koncev sem še vedno prišlek,« v smehu pove Manuel in doda, da so ga domačini sprejeli zelo lepo.
Še posebej jih razveseli, ko jim pripravi kakšno prekmursko specialiteto. Turisti pa pogosto menijo, da je Slovenija tako majhna, da je vse lokalno. Zanje je razdalja od Goričkega do Pirana približno takšna, kot je vožnja okoli njihovega domačega mesta. In ker mu je na Obali tako lepo, si zlahka predstavlja, da bi tu postal njegov stalen dom, kjer bi si ustvaril družino.
TELEVIZIJA? SPLOH NI PROBLEM!
»Rad bi živel v manjši vasici, ki bi me spominjala na moj domači kraj. Čeprav sem vzljubil Obalo, človek vedno nosi del doma s seboj. Lepo bi bilo ustvariti družino v okolju, kjer bi imel bližino morja, hkrati pa občutek domačnosti, povezanosti in miru, ki ga poznam iz Prekmurja,« pove mladenič, ki si v svojem poslu želi videti tudi več mladih, ki bi z veseljem opravljali to poslanstvo. Gostinstvo je lep poklic, ki pa zahteva veliko predanosti.
O osebnem in kariernem razvoju razmišlja tudi sam. Želi si opraviti še WSET Level 3 in se dodatno izobraževati na področju vin ter sommelierstva. In ker se tako rad uči, mu tudi ni bilo težko, ko je zgrabil bika za roge in sprejel ponudbo za vodenje oddaje.
»Prvi trije dnevi snemanja so bili precej stresni. Proti koncu tedna sem se že sprostil in dobil občutek samozavesti, kar je povsem normalno, ko počneš nekaj novega. Najlepše je bilo sodelovati s tako odličnim kolektivom. Od pomivalke posode do režiserja in direktorja, gospoda Siniše, vsi so bili izjemni in si res zaslužijo pohvalo. Težko je bilo predvsem takrat, ko stvari niso šle po načrtih, čas pa je neusmiljeno tekel. Pogosto se zgodi, da ravno takrat, ko želiš nekaj pokazati, ne uspe popolnoma po pričakovanjih. A tudi to smo uspešno premagali. Vseh dvanajst oddaj smo posneli v petih dneh, od devete ure zjutraj pa vse do večera.
Bil je velik izziv, a na koncu nam je uspelo. In kljub temu da sem ponosen na svoje prekmursko narečje, to ni bilo ovira za televizijo. Prekmurščina nikakor ni bila izziv. Prav lepo mi je bilo kuhati in govoriti v maternem narečju. Prekmurci so bili zelo ponosni, da nekdo spoštuje naše narečje in ga predstavlja širši javnosti,« še pove Manuel, ki so ga znova povabili k vodenju novih delov Okusov Slovenije. Naslednje snemanje je predvideno že za to jesen.
