Pa smo tam: manj kot tri mesece pred prvim volilnim bojem v volilnem letu, kot ga še ni bilo. Tri v enem letu in to v tretjem letu po največjem pretresu sveta v tem tisočletju, pandemiji. Same trojke…
Ne morem drugače, kot da spet začnem z anekdoto. Ob sklepu obiska politične delegacije želi politik zaključiti obisk z izpolnitvijo dveh želja svojih volivcev, nenazadnje le ni zlata ribica, ki izpolni tri želje. Veseli gostitelji pod vtisom pandemije povedo, da imajo zdravstveno postajo, a nimajo zdravnika. Politik vzame mobilni telefon, pokliče nekoga in odloži: »Jutri k vam prihaja zdravnik! Drugo željo prosim.« Gostitelji vsi v en glas: »Nimamo signala za mobilno telefonijo!« V tem tisočletju, v sedanjem parlamentu, ni politične stranke, ki ne bi ob vstopu v Vlado pokrivala področja zdravstva, zato vsaka nosi svoj kos odgovornosti za sedanje stanje in (ne) odločitev, s katerimi so javno zdravstvo pripeljali na rob prepada. Delež javnih sredstev v zdravstvenih izdatkih je v stalnem upadu; vse pogosteje morajo državljani »iz žepa« plačevati storitve, ki so sicer vključene v osnovno košarico pravic; vsak dvanajsti odrasli nima izbranega zdravnika, pred epidemijo smo na sezname čakajočih uvrstili pol milijona državljanov – v povprečju je imela vsaka družina svojega »čakajočega«. Verjetno ni potrebno omenjati korupcijskih afer in vztrajnega investiranja v infrastrukturo in opremo, kar odpira dodatna vrata zaslužkarjem. Zdravniki bi izstopili iz enotnega plačilnega sistema, zaposleni v zdravstvu in sociali so pričeli s stavko. Ponovni dokaz znanega dejstva, da vsak nesistemski ukrep sesuje sistem – parcialni popravek enotne plačne lestvice sesuje vsaj enotnost. Kdaj bo napočil čas, da zdravstveni sistem usmerimo k potrebam državljank in državljanov? Kdaj bo nastopil veliki obrat, odmik od neučinkovitih in na ničemer osnovanih rešitev k vključitvi pacientov kot aktivnih udeležencev v procesih zdravljenja? Kdaj bomo tudi v Sloveniji uvideli, da je koncept uspešnosti in učinkovitosti pomemben tudi v zdravstvu, ne le v gospodarstvu? Zato je bolje danes in ne jutri stopiti na dolgo pot k zdravstvenemu sistemu, kjer zdravstvena obravnava temelji na vrednosti za pacienta.
Verjamem, da upanje umre zadnje!
Dorjan Marušič
