Razstava je del nagrade, ki jo je Julija Brajnik Volčič prejela na lanskem Ex-temporu Piran. Mednarodna strokovna žirija v sestavi Stephanie Peršić, Renze Grigolona in Jadranke Plut ji je za sliko Nemočna podelila odkupno nagrado za najboljše delo avtorja, starega do 35 let. Nagrada vključuje samostojno razstavo v Galeriji Herman Pečarič, ki jo Obalne galerije Piran pripravljajo kot uvod v Ex-tempore Piran 2026.
Ko varno postane nevarno
Žirija je pri nagrajenem delu Nemočna izpostavila predvsem napetost med vsakdanjim, na videz varnim okoljem in občutkom neposredne nevarnosti. V ospredju slike sta dva psa, privezana na javno razsvetljavo, ki prežita na gledalca in ga postavljata v vlogo morebitnega plena. V ozadju medtem teče običajna vsakdanja rutina.
»V času, v katerem živimo, nimamo več jasnih smeri, prihaja do nasprotij, kjer se stvari, ki so bile nekoč varne, danes postavljajo pod vprašaj,« je med drugim zapisala žirija in v delu prepoznala občutka utesnjenosti in nemoči.
Ta napetost se nadaljuje tudi v drugih delih mlade slikarke. Kot v besedilu ob razstavi pojasnjuje kustosinja Ana Papež, ustvarjanje Julije Brajnik Volčič gledalca sooča s strahom, nemočjo, jezo in notranjo napetostjo, njena slikarska praksa pa izhaja iz intimnega raziskovanja lastnega doživljanja.
Pomembno mesto ima pri tem telo. To v njenih delih ni zgolj fizična podoba, temveč ga kustosinja opisuje kot nosilca spomina, bolečine in ranljivosti – kot prostor, v katerega se zapisujejo travmatične izkušnje, potlačena čustva in osebna zgodovina.
Psi, konji in motorji kot nosilci drugih pomenov
Avtobiografski elementi se v delih Julije Brajnik Volčič ne pojavljajo kot neposredna pripoved, temveč so prevedeni v simbolni likovni jezik.
Med ponavljajočimi se motivi so psi, konji, ženski akti in motorna vozila. Čeprav so takšni motivi tradicionalno lahko povezani z močjo, svobodo, vitalnostjo in nadzorom, jim umetnica daje drugačen čustveni naboj.
Kot pojasnjuje Ana Papež, postajajo metafore dekliške jeze, strahu, samosabotaže ter občutkov ujetosti in nemoči. Prav razkorak med pomenom, ki bi ga motivu morda pripisali na prvi pogled, in njegovo vlogo v slikah ustvarja napetost, značilno za avtoričin opus.
Posebej izrazit je motiv privezanih žensk. Kustosinja ga povezuje z doživljanjem nemoči, frustracije in čustvene bolečine, vendar v njem ne prepoznava zgolj osebne izkušnje umetnice. Motiv odpira tudi širše vprašanje žensk, ki so zaradi čustvenih, finančnih ali nasilnih okoliščin ujete v odnose in situacije, iz katerih ne vidijo izhoda.
Papeževa ob tem opozarja tudi na posledice travm ter dolgotrajne izpostavljenosti nasilju ali manipulaciji, ki se lahko kažejo v slabi samopodobi, samosabotaži in utrjevanju negativnih prepričanj o sebi.
Težke podobe, naslikane zadržano
Na slikah Julije Brajnik Volčič se pogosto pojavljajo telesne deformacije, poškodbe, brazgotine in druge navidezne »nepravilnosti«. Vsebinsko intenzivne podobe pa so v izrazitem nasprotju z načinom, kako so naslikane.
Miren kolorit, mehki prehodi med barvnimi ploskvami, umirjene poteze čopiča in premišljena uporaba tonov kože ustvarjajo kontrast med težo vsebine in njeno likovno predstavitvijo. Nasilni oziroma boleči motivi tako niso predstavljeni izrazito brutalno, temveč tiho in zadržano.
Tudi barva kože ima po interpretaciji kustosinje pomembno vlogo, saj različne motive povezuje v skupno telesno izkušnjo. Telo tako postaja nekakšen arhiv, v katerem ostajajo fizične in psihične sledi preteklosti.
Umirjen in večinoma nevtralen kolorit obenem omogoča, da v ospredje stopi psihološka vsebina podob. Estetska zadržanost ima še en učinek: gledalca kljub težkim motivom zadrži pred sliko in ga spodbuja, da se z njeno vsebino ukvarja dlje.
Kot razdrobljeni utrinki spomina
Pomemben del avtoričinega likovnega jezika so tudi nepravilni formati, fragmentirane kompozicije in odmiki od klasične prostorske logike.
Ana Papež jih primerja z razdrobljenimi utrinki spomina – s trenutki, ko se potlačeni spomin pojavi nenadoma, nepovezano in brez jasnega časovnega zaporedja. Gledalec tako ne dobi izdelane zgodbe, temveč mora povezave med podobami in njihov pomen iskati sam.
S tem se krepi tudi občutek negotovosti in notranje napetosti, ki spremlja velik del avtoričinega ustvarjanja.
Med lepoto in bolečino
Celoten opus Julije Brajnik Volčič kustosinja umešča v prostor med lepoto in nasiljem, estetizacijo in brutalnostjo ter intimno izpovedjo in širšo človeško izkušnjo.
Njena dela ne ponujajo enoznačnih odgovorov, temveč odpirajo vprašanja o telesu kot nosilcu spomina, travmi, identiteti ter načinih, kako posameznik doživlja in predeluje bolečino.
Naslov Ugriz je tudi dotik tako dobro povzema napetost, ki zaznamuje razstavo: bližina ni nujno varna, dotik ni nujno nežen, nekaj lepega pa lahko v sebi nosi tudi bolečino.
Julija Brajnik Volčič
Julija Brajnik Volčič se je rodila leta 2002 v Kranju. Svojo slikarsko prakso je začela razvijati ob vpisu na dodiplomski študij slikarstva na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje v Ljubljani, kjer je letos zaključila tretji letnik. Njeno ustvarjanje izhaja iz notranjega doživljanja in podoživljanja spominov, travm, čustev in dogodkov.
Doslej je razstavljala v Galeriji Bažato, Galeriji Škuc, Ex-Arte in Mestni hiši Ljubljana. Je tudi soustanoviteljica kolektiva CHICANDEUROPEAN, ki je s sošolci nastal v drugem letniku akademije.
Razstavo Ugriz je tudi dotik, katere kustosinja je Ana Papež, bodo v Galeriji Herman Pečarič v Piranu odprli v petek, 28. avgusta 2026, ob 19. uri. Na ogled bo do 9. novembra 2026.
