Člana Mi2 Jernej Dirnbek in Jure Golobič sta ob akustičnem koncertu v Avditoriju Portorož poudarila, da bend tudi po treh desetletjih ostaja ustvarjalno živ, čeprav se je njihov pogled na glasbo in življenje skozi leta nekoliko spremenil.
Kako težka popotnica pri ustvarjanju novih komadov sta, denimo, vaša hita Črtica in Toplice?
Jernej: Moje osnovno načelo je, da muzika ni tekma. Ne smeš tekmovati z drugimi glasbeniki in zasedbami, konec koncev pa niti sam s sabo. Pomembneje je zavedanje, da si po vseh teh letih še vedno sposoben spraviti skupaj kakšen soliden komad. Pri ustvarjanju ne smeš biti obremenjen s tem, ali bo pesem dosegla ali celo presegla uspeh katere od preteklih uspešnic, saj se je vmes spremenilo preveč stvari.
Ko se na sceni pojaviš na novo, si svež, prineseš nek nov veter in zaradi tega dobiš večjo dozo medijske pozornosti. Sčasoma se to spremeni. Ko že trideset let vsake toliko časa lansiraš kakšno novo stvaritev, ta ne doživi več istega odmeva, čeprav morda ni nič slabša od svojih predhodnic.
Da pa bi v tako dolgem obdobju vedno imel sveže, nove in drugačne ideje ter dajal nekaj še neslišanega in iskrivega od sebe, je praktično nemogoče. Na svetovni ravni ne poznam izvajalca, ki bi mu to uspevalo. Bruce Springsteen kot vrhunski avtor še danes ustvarja glasbo, a njegove današnje pesmi niti približno nimajo takšnega dometa kot tiste izpred štiridesetih ali petdesetih let. Pa nikjer ne piše, da so te zadnje skladbe kaj slabše od prejšnjih – gre le za to, da nam ne vzbujajo več občutka nečesa novega.
Ko omenjate radio: se vaša pesem Zbudi me za 1. maj praviloma najbolj vrti prav okoli praznika dela?
Jernej: Nedvomno. Sam sicer nikoli nisem spremljal sporedov predvajanja za nazaj, a vsaj na nacionalnem radiu se skoraj nikoli ne zgodi, da je prvega maja ne bi slišal. Na koncertih pa praviloma vedno zažge. Nekatere naše skladbe so pač del železnega repertoarja. Poleg 1. maja v to kategorijo zagotovo sodijo še Toplice, Čista jeba, Sladka kot med, Odhajaš, Proklete vijolice, Štajersko nebo in Sveta Margareta. Ne vem pa, če se zgodi kakšen koncert, da katere od teh ne bi zaigrali.
Kako je sicer pripravljati set listo za koncert v Stožicah, na študentskem žuru ali nenazadnje v Avditoriju Portorož?
Jure: V našem bendu za set listo primarno skrbita Jernej in Tone. Sam lahko iz preteklih izkušenj z drugimi zasedbami povem, da gre za izjemno pomembno veščino, ki jo preprosto mora imeti nekdo v skupini – občutek za načrtovanje pravega sosledja skladb. Nekaj povsem drugega je sestaviti naključen seznam predvajanja za v avto kot pa pripraviti repertoar za nastop v živo. Seznam, ki ga pripravita fanta, se na odru odlično začuti in preprosto teče.
Za Stožice je bilo seveda vloženega ogromno premišljevanja in povezovanja: kako se skladbe lahko prelivajo druga v drugo, kakšni so tempi in kako se ujemajo tonalitete. Cilj vsega tega je, da občinstvo po treh urah ne gleda na uro, ampak si reče: »O, kako hitro je minilo!«
Če pa pogledam z vidika samih priprav, smo imeli za akustične koncerte precej več vaj kot običajno. Aranžmaje je bilo treba popolnoma predrugačiti, poleg tega pa smo k sodelovanju povabili še pihalno sekcijo.
Kateri komad pa običajno v živo najbolj zažge?
Jernej: V smislu skakanja sta to po mojem mnenju Pojdi z menoj v toplice, v smislu prepevanja pa Sladka kot med.
Jure: Pa tudi Samo tebe te imam je tak, pa morda kakšen Gudek.
Kako pa se vaša publika spreminja skozi leta?
Jernej: To bi tudi jaz rad vedel, ker dejansko se ne (smeh). Zdi se mi, da so tisti pod odrom ves čas stari dvajset let. Mi smo tisti, ki se spreminjamo. V prvih vrstah pred odrom so vedno iste starosti, tisti malo starejši pa se pomikajo v ozadje.
Če bi naredil posnetek dvorane, bi bila prav zanimiva starostna struktura. Začne se pri petnajstih ali osemnajstih letih, konča pa pri izhodu pri sedemdesetih ali osemdesetih. Tega v začetku res nismo imeli. Ko smo začeli igrati, je bila z nami predvsem naša generacija ali malce starejši, danes pa je starostni razpon zares pester.
Kako usklajujete vaje oziroma koliko vaj sploh potrebuje ena taka glasbena skupina, kot je Mi2?
Jure: Ko sem se pridružil bendu, smo imeli na začetku seveda več pripravljalnih vaj. Ker pa skupina ogromno nastopa, redne vaje za obstoječi repertoar niso več tako ključne. Bolj so namenjene ustvarjanju novih materialov in piljenju novih komadov.
Izjema je bila seveda turneja Natur(i), torej naš akustični program. Pri tem projektu je bilo vloženega precej dela – tako na skupnih vajah s pihalno sekcijo kot tudi takrat, ko smo vadili sami.
Nenazadnje skupina igra že trideset let. Če vprašaš mene, je za takšen bend celo bolje, če vadi nekoliko manj, saj prideš na koncert bolj »napaljen«. Na odru potem zaigraš z drugačnim, bolj svežim občutkom, kot pa če bi imel vaje vsak dan na urniku.
Jernej: Vem, da obstajajo zasedbe, ki vadijo le na skupnih vajah. Kadar vsi živijo v istem kraju, je tak sistem povsem v redu. Pri nas, ki smo razseljeni od Ljubljane do Maribora, pa smo se že pred leti dogovorili, da vsak pride na vaje pripravljen, zato se potreba po skupnih vajah bistveno zmanjša. Kar pa je ena največjih odlik tega benda, je, da na vaje prispemo skoraj istočasno, v razmaku največ nekaj minut. S tem izkazujemo osnovno resnost in spoštovanje do tega, kar počnemo.
V večini ste v bendu glasbeniki, razen Toneta, ki ima tudi drugo službo. Se da v Sloveniji preživeti izključno z glasbo?
Jernej: Spiješ eno kavo namesto dveh (smeh). Od muzike se v Sloveniji da živeti, je pa to tek na nekoliko daljše proge, kot si večina predstavlja. Nihče ne more kar čez noč postati poklicni glasbenik, temveč potrebuje toliko in toliko uspešnic ter mora prepričati toliko in toliko ljudi, da bodo hodili na njegove koncerte. Ko se to zgodi – pri nas se je konkretno nekje po petnajstih, morda celo dvajsetih letih – lahko začneš razmišljati o tem, da boš s tem zaslužil za svojo mesečno plačo.
Kje se vidite čez deset let?
Jure: V zadnjih nekaj letih se ob življenjskih prelomnicah večkrat ustavim in se vprašam, kaj bi v življenju spremenil ali naredil drugače. Odgovor je vedno enak: nič. Tako da se čez deset let bolj ali manj vidim v popolnoma enaki vlogi, kot sem danes. In v njej neizmerno uživam.
Jernej: Enak odgovor. Nisem med tistimi, ki bi razmišljali o tem, koliko let jim še manjka do penzije, temveč si želim, da bi to lahko počel tako dolgo, dokler mi bo služilo zdravje. Imam pa tudi dovolj prijateljev, ki mi bodo znali povedati, kdaj bo čas, da se dedek umakne (smeh).
