»Po šestih letih premora ponovno obujamo Piranski kino pod zvezdami na čarobnem vrtu Pastoralno-kulturnega centra Georgios. Devet brezplačnih filmskih projekcij se bo zvrstilo ob sredah od 1. 7. do 26. 8. 2026. Piransko poletje pod zvezdami bo odprla predpremiera slovenskega filma Skriti ljudje v režiji Mihe Hočevarja, pospremljena s pogovorom z ustvarjalci. Z minimalnimi sredstvi projekcije organizirajo Kulturno-umetniško društvo Škver, Župnija Piran in zagnani piranski ljubitelji filma. Vse aktivnosti bodo opravljene prostovoljno.
Tako pravi uradno sporočilo.
Mi pa smo se pogovarjali z režiserjem prvega filma, ki bo prikazan v letnem kinu, Mihom Hočevarjem.
Tvoj film Skriti ljudje bo odprl letni kino v Piranu. Se letnega kina spominjaš iz otroštva? Letnih kinov na morju, pa Ria v Ljubljani … Si hodil v letni kino?
Ne, ker smo vedno dopustovali v krajih, kjer ga ni bilo, sem si pa to zelo želel. Potem, ko smo že študirali, sem hodil v Rio v Ljubljani, ki je bil fenomenalen. Ob gledanju filma si lahko pil pivo. Ali pa karkoli. Ko smo snemali film Poletje v školjki, smo imeli sceno v poletnem kinu v Piranu. Upam, da bo nastal še kje, saj za kakovostno filmsko predstavo danes ne potrebuješ več klasičnega filmskega projektorja. Digitalna tehnologija omogoča, da lahko marsikatero mestece ob morju ali drugje na kakšnem lepem trgu ali prijetnem dvorišču, kjer se ljudje dobro počutijo, pripravi svojo projekcijo. In ljudje spet pridobijo ta občutek, užitek kinovanja.
Zanimivo, da je Ljubljana izgubila vsa mestna kina, včasih jih je bilo pet, šest. Potem je nastal Kinodvor, vmes je bil multipleks v BTC, ki ima zdaj drugačno vsebino, je pa Cineplexx na Rudniku. Praviloma, taka je vsaj moja izkušnja, si film ogleda deset, dvajset gledalcev. Nič drugače ni v drugih mestih po Sloveniji. To me navdaja z bojaznijo in nelagodjem, da bodo kmalu zaprli tudi te kinodvorane. Kako je pa s slovenskim filmom? Tvoja dva filma Gremo mi po svoje, prvi in drugi, sta med petimi najbolj gledanimi slovenskimi filmi. Ostali trije so Pr’ Hostar, Petelinji zajtrk in Kajmak in marmelada.
Ja, prvega si je ogledalo 208 tisoč gledalcev, drugega pa 130.
To je visoka številka!
Ja, to je 10 odstotkov populacije in ko to povem na primer kolegu iz Nemčije, ga skoraj zadane kap. Če pomislim, koliko dobička bi imel, če bi bil z nemškim producentom dogovorjen tako, kot sem s slovenskim, pa kap zadane mene. Že zdavnaj bi lahko izpregel, četudi nočem.
No, po petem mestu začnejo številke strmo padati. Babica gre na jug, prvi film v samostojni državi, je imel nekaj časa najvišjo gledanost, okoli 80 tisoč gledalcev …
Tudi Outsider okoli 90 tisoč.
Razen naštetih filmov imajo slovenski filmi malo gledalcev. O čem nam govorijo ti podatki – o odnosu gledalcev do slovenskega filma ali o slovenskem filmu?
O obojem. Tako o prijetnosti obiskovanja kina danes, slovenskem filmu včeraj, danes in jutri, seveda pa tudi o publiki. Nekaj pa je treba razumeti. Nekateri filmi so taki, da se jih gleda v kinu, tudi moji so taki. Ker so »feel good«, naj bi se dobro počutil, ko jih gledaš. So relativno zabavni, duhoviti, imajo zanimive igralce, so na nek način komedije, obenem pa niso izključujoči do prestarih ali premladih. Gleda jih lahko cela družina. Mlajši brat, starejši brat, potem še dedek in babica, pa to ni moja preračunljivost, tak pač sem.
Včasih me vprašajo, za katero starost pa je tvoj film. Ne vem, odgovorim. Tisti, ki ga bodo hoteli, ga bodo gledali, tudi avtocenzuriram se ne, naredim tako, kot se mi zdi. Humor je tak, kot je, vedno je veliko nastopajočih, običajno so moji filmi posneti zunaj, ker mi gre snemanje v notranjih prostorih na živce, čeprav vsaj vreme ni problem. Prostori so klavstrofobični in denarja nimamo dovolj, da bi v studiu zgradili kaj res velikega. Ne moreš pa recimo najeti kar cele banke za nekaj tednov, lahko snemaš kakšen dan med vikendom in greš.
Ampak naj se vrnem k slovenskemu filmu in gledanosti. Premalo sva jih naštela. Zadnji primer je Belo se pere na devetdeset, ki ima več kot 100 tisoč gledalcev. Vsakih par let se pojavi film, ki premaga ameriško, evropsko, vzhodno, kitajsko produkcijo. Vse. Torej je slovenski film kar dobro gledan v kinu. Pa še nekaj: filmov, ki so posneti za kino, je vsako leto tri, štiri, pet, šest, kakšno izjemno leto tudi sedem. Torej je odstotek gledanosti izjemno visok. Če dodamo še predvajanje na televiziji – TV Slovenija je kot javna televizija koproducent – in komercialni televiziji, kjer so številke prav tako zelo visoke, nad 300 tisoč recimo za moj film, pa Petelinji zajtrk več kot 400 tisoč premierno.
Tudi če je art film, je gledalcev hitro blizu 100 tisoč. Kar je pet odstotkov populacije. Gledanosti so višje, kot pišejo tisti, ki govorijo: kdo pa sploh gleda slovenske filme. Marsikdo jih gleda, vprašanje je le, kje in kdaj. Marsikdo jih gleda večkrat. Če bi sešteli gledanost Vincijevih filmov, pa Naberšnika in Djurota, pa moje – da ne bom začel s seboj, ker nisem Košak –, pridemo do popolnoma drugačnih številk.
Moji filmi, pa tudi Babica in Poletje v školjki, posneto leta 1984, pri katerem sem bil asistent režije, se skozi leta ponovno gledajo. Glede na to, kako malo vložimo v filmsko produkcijo, gledalci dobijo veliko. No, lahko bi pa še več. Vse gre z roko v roki. Režiserji bi morali več delati, igralci bi morali imeti več časa za vloge, morajo pa za preživetje delati več stvari hkrati, od vaje do vaje in snemanja vmes. Zato delam poleti, ko imajo samo kakšno gostovanje v Splitu in jih ni recimo tri dni. Ogromno je okoliščin, zaradi katerih je film tak, kot je. Lahko bi bil boljši, je pa največ odvisno od talenta in od trga.
Filmu je bilo v zadnjem času namenjeno bistveno več denarja …
Ja, že v prvem letu prejšnje vlade, kar je bilo po tolikih letih absolutne stagnacije upravičeno. Številke so seveda težko primerljive, sploh če upoštevamo inflacijo, a proračuni posameznih filmov so še vedno res omejeni. S takimi proračuni je recimo nemogoče snemati zgodovinske filme, pa bi jih morali, saj vemo, kaj se je dogajalo. Ampak to je težko, težko, težko. Se pravi, proračuni še niso taki, da bi bili ljudje vsaj primerno plačani, da bi bilo število snemalnih dni zadostno, da pri 25 snemalnih dneh nisi odvisen še od vremena in ti dež ne odplakne kakovosti.
Se je pa nekaj bistvenega spremenilo. Marsikdo je dobil priložnost za razvoj, od mlajših pa do nas, ki smo že bolj proti koncu kariere, saj že ob prijavi projektov dobimo nekaj, sicer skromnega, denarja za razvoj projektov. Ta nam omogoča, da se nekaj mesecev ukvarjamo samo z razvojem, ne pa da razmišljamo, kaj bomo jedli jutri. Za to, kar je prejšnja kulturna ministrica storila, lahko rečem samo: bravo. Tudi kakšne druge stvari so bile odlične, bili pa so tudi spodrsljaji in nekatere stvari so ostale neurejene. Kar se filma tiče, je bil to izjemen napredek in upam, da bo tako tudi ostalo. Se pa bojim, da ne bo.
Tudi jaz. Prve napovedi so že, da bo treba pokrivati primanjkljaj v proračunu. In od kod denar? Od tam, kot vedno. Najprej iz kulture.
Ja, tukaj se ne vidi, da boli. Če filmu vzamejo sredstva, kaj pa koga briga, če Hočevar naslednjih pet let ne bo posnel novega filma. Ali pa kakšna mlada režiserka. Drugi bodo pa snemali reklame?! Ne, ne bodo jih, ker so uničili podjetja, reklame pa spacka UI. Lahko si jih nekam zataknejo.
Še dva problema vidim. Režija je obrt, ki jo mora režiser obvladati, če hočemo dober film. Kako boš obvladal obrt, če pa slovenski režiserji v povprečju posnamejo film vsakih sedem let? Drugi problem: uspeš s filmom, dobivaš nagrade, tako kot na primer režiserka Ester Ivakič. Ne bi bilo logično, da bi dobila sredstva za nov projekt, ne pa da spet stoji v vrsti tako kot vsi?
Ja, stoji v vrsti, ker gre za javni denar.
Bo pa njeno čakanje, pa ne samo njeno, tudi čakanje drugih nagrajencev krajše, ker jim nagrade na razpisih prinašajo dodatne točke. Vsaj upam. Tudi razpisi so zdaj dvakrat letno, približno se ve, kdaj bodo … Seveda bi se vse moralo dogajati hitreje, ampak spet gre za javni denar. Pogosto nam rečejo: poiščite sponzorje. Katere? Fructal ni več naša firma, Mercator tudi ne. Kdo nam bo dal? Banka? Halo, Blaž! Ne bo šlo. Banke ne dajejo več sredstev kulturi, za film jih pa najbrž sploh ne briga.
Omenila si obrt. Ja, z obrtjo je tako, da je seveda bolje, da narediš več stolov, preden jih začneš prodajati. Ali pa enega piliš nekaj časa. Danes imaš od 11. leta naprej v žepu mobitel, ki je boljši od večine kamer, ki sem jih jaz uporabljal do svojega tridesetega leta.
Obenem se lahko obdaš z najboljšimi, hodiš v šole, spoznaš najboljše ljudi v stroki in se izpopolnjuješ. Obrt lahko izmojstriš hitro, pomembnejše pa je, kaj imaš kot avtor povedati. Seveda bo tisto, kar bi povedal pri 23 letih, bistveno drugačno od tistega pri 30. Zato je predolgo čakanje pri mlajših še toliko slabše. Če jaz pri svojih 63 letih začnem z nekim projektom in ga končam pri 70, bo verjetno podoben, kot je bil na začetku. Možgani se mi ne bodo tako zelo spremenili, se bo pa svet, zagotovo. Upam, da na bolje.
Ni tako hudo, kar se obrti tiče. Imaš direktorja fotografije, ki je posnel že 20 ali pa sedem filmov, ti pa delaš prvega. Podobno je z osvetljevalcem. Če znaš pripovedovati – in obrt režije je pripoved –, boš že povedal, kaj imaš povedati.
In smo pri največjem problemu slovenskega filma – scenariju. Na tem področju že leta delamo, da bi bil boljši. In tudi je. Pravijo, da so vsi slovenski filmi depresivne socialne drame. Ljubi anonimni komentator na Twitterju, naštej mi jih vsaj šest v zadnjih letih. Pa mu ne bo uspelo, ker produkcije ne spremlja, samo kritizira. Še huje, niti ne kritizira, pljuva.
Veliko je popolnoma zgrešenih pogledov na slovenski film, ker prihajajo od daleč. To me je spodbudilo k moji aktivnosti v društvu in strokovnih krogih. Tudi ocene v slogu: »Slovenski filmarji ste itak vsi skregani med seboj in niti ene komedije ne znate posneti. Nimate smisla za humor.« A bejž?! Tudi to je morda vplivalo na to, da so moji filmi taki, kot so. Tudi zaradi zgodnjih vplivov filmov Dr. Strangelove, M*A*S*H in podobnih, ki sem jih gledal za »železno zaveso«, na televiziji, okoli leta 1974, ko sem bil star 11 let. Kje smo torej živeli in gledali ameriške filme? Ne znate posneti komedije? Zakaj pa se je potem 10 odstotkov populacije prišlo smejat filmu Gremo mi po svoje? »Ja, lahko tebi, ker si imel Zrneca.« Kdo ga je pa angažiral in mu napisal tekst? Ja, jest.
Primer, ki ga je povedal Nejc Pohar. Včasih je veliko režiral, zdaj piše knjige. Napisali so scenarij o korupciji v nogometu. Iskali so sredstva, ko so prišli producenti iz tujine, pa so najprej vprašali, ali je kakšna ženska vloga in ali so kakšni prizori seksa. Ko so dobili negativen odgovor, so odšli.
Poznam to zgodbo. Jaz bi jim rekel: saj bo, v slačilnicah, pod tušem. Ti mednarodni producenti so nas pripeljali tja, kjer smo zdaj. Tako evropski festivali kot mednarodni razpisi. Pri nas še ne tako hudo, ker smo obrobje.
K sreči!
Ja, včasih je pa to res sreča. Čeprav finančno nismo konkurenčni. Mi delamo za milijon, oni pa za osem. Kje smo torej? O tem sva se veliko pogovarjala z Matevžem, s katerim sva veliko sodelovala, ko sva pisala scenarije za serije Jezero, Dolina rož, Leninov park in Trezor. Tudi režiral sem film Distorzija po njegovem scenariju, ki je nastal po mladinskem romanu Dušana Dima. On je ubesedil natanko to, kar sem verjetno jaz že počel. Mi moramo delati slovenske filme. Točno to, kar nam očitajo: že spet en slovenski film. Ja, kakšen pa naj bo? Harlemski? Marseillski? Francoski? Turški? Evropski? Mi smo srednja Evropa, torej srednjeevropski? Mi smo Slovenci in imejmo slovenski film! In kje je harmonika? Imam jo. V treh filmih. Tudi Alpe imam. Pa traktorje imam povsod.
O tvojih filmih govorijo kot o mladinskih filmih. Ko sem jih gledala, sem se spraševala, zakaj sploh potrebujejo oznako.
Ja, saj. Tako jih označujejo na televizijah, ki produkcijo financirajo z javnim denarjem. V Skandinaviji, Nemčiji in drugod imajo zelo jasne mehanizme, kako naslavljati mlado publiko oziroma občinstvo. Ampak to so oddaje, ki se vrstijo iz tedna v teden. Ne moreš vendar filma uvrščati za vsako ciljno skupino po letih, tako kot se otroci razvijajo. Če bi bilo tako, bi morali letno posneti film za vsako skupino, torej deset na leto. In enega bi gledalo pet tisoč gledalcev, drugega pet tisoč in tako naprej. Ne, to ne gre. Predvsem pa filme gledamo v različnih starostnih obdobjih, enkrat z otroki, prej brez njih, in jih različno razumemo. Moj zadnji film Skriti ljudje seveda ni mladinski film. Rekel bi, da je za odrasle. Pogojno.
Pogledala sem film Skriti ljudje. Raje bi ga videla na velikem platnu, pa saj pridem na otvoritev letnega kina v Piranu. Ne bova govorila o vsebini filma, naj bo presenečenje. Je pa v filmu veliko takih prizorov, opazk in humornih pripomb, da sem ga gledala kot družbenokritičnega. Dobro razmerje med humorjem, ironijo in zavedanjem, kakšna družba smo – »dežela slabih sosedov«, kot pravi glavni junak. Obenem je ganljiv prizor slovesa ob nebesnem utrinku, na drugi strani pa si ob istem utrinku glavna junaka nekaj zaželita. Lahko bo kdo rekel, da sem romantična, ampak res je bil ganljiv.
Ob tem prizoru so me spraševali, kdo zdaj vidi ta utrinek – smo na Veliki planini ali ob reki? Odgovoril sem: ni važno. Film je hotel biti »feel good«. Tako ga napovem, če sem prisoten na projekciji. Poskušam omehčati publiko in če se bodo dobro počutili, se bomo na koncu tudi pogovarjali. Zato ljudje tudi hodijo v kino – da se dobro počutijo. Čeprav zagovarjam, da se obravnavajo tudi najhujše in najbolj boleče teme, sam brez humorja ne znam. S tem sem označen.
Mora imeti ustvarjalec občutek za humor?
Najbrž ne smeš ljudi gledati zviška, ampak jaz jih pri svojih 164 centimetrih itak ne morem. Spominjam se, da sem že kot otrok raje s humorjem gledal na stvari, pa tudi s protestom. V šoli sem se kar naprej upiral, hecal sem se iz kakšnih pripomb učiteljice, znal pa sem se hecati tudi na svoj račun. Humor ljudem pomaga. Je pa moj humor velikokrat na meji. Zaradi okolja, v katerem smo, sem to domačijskost dostikrat uporabil do skrajne meje v kakšnem filmu. Takrat, ko se je tako razpasla ta res cenena glasba v smislu besedil – pustimo nič krivo harmoniko ob strani –, poceni metafore, falični simbolizem, mačizem, seksizem … Poskušal sem to smešiti, zato da bi nekaj odstrl. Eni razumejo, zakaj, za ene je to joj.
Trinajst let je od tvojega zadnjega filma. V Skritih ljudeh je glavni lik tujec s severa, nekdo, ki ni z juga. Zanimivo, v slovenskih filmih so migranti z juga. To me vedno spodbudi k samovprašanju: ko gremo mi severno, smo tudi mi tisti z juga? Izjemen lik je tudi tipičen, zoprn Slovenec, ki ga igra Igor Samobor.
Leta 2019 smo dobili projekt Skriti ljudje, potem pa sta prišli korona ena in dve, še drugi problemi, zaključek snemanja v tujini, finance. Saj bi lahko bilo malo hitreje, a ne bistveno.
Z Igorjem sva sodelovala izjemno dobro, četudi je vloga majhna. Najprej me je vprašal, zakaj sem izbral ravno njega. Ker si pač dober za tako vlogo, sem mu odgovoril.
Sediva in Igor bere tekst. Čeprav vsi mislijo, da veliko improviziram, kar so mi rekli že pri Jebiga, sem v resnici zelo natančen. In Igor ne prebere vejice, ki je v tekstu. Mu rečem: ta vejica je tukaj z razlogom, čeprav to ni po slovničnih pravilih … Pišem jih zato, ker hočem, da je vmes pavza. Igorju je bilo jasno, kaj hočem s to vlogo, ki ima malo besed in malo prizorov. Začel je sodelovati, prišel še na več vaj, kot bi bilo treba. Zanimala ga je predzgodovina lika, izdelala sva lik do podrobnosti in večino stvari je predlagal on, še posebej pa ta abotni kolesarski kostum, ki si ga bodo lahko gledalci ogledali. Noben igralec, ki bi hotel dobro izgledati, takega kostuma ne bi predlagal. Pomeni, da je vstopil v vlogo in da je vedel, da mora biti zaradi vloge tako oblečen. To je razlika med igralci, ki vstopijo v vlogo, in tistimi, ki pač pridejo in odigrajo. Sem imel pa pri tem filmu tudi sicer izjemno srečo z zasedbo. Blaž Šef in Ólafur Ólafsson sta super tandem, brat Luka Marčetić, sestri Barbara Ribnikar in Ana Urbanc, pa Gregor Gruden, Janez Hočevar, Maja Boh, Saša Klančnik in še mnogi drugi. Vsi so super, do zadnjega statista. Zelo sem zadovoljen.
Prvič ima v tvojem filmu vlogo tudi tvoj oče.
Prvič. Vse projekte, ki sem jih prijavil z njim v vlogah, so zavrnili. Celovečerec z njim v glavni vlogi pa nadaljevanko. Tudi on je večkrat dejal: če bom jaz v filmu, spet ne boš dobil projekta. No, sem ga dobil.
A je težko delati z očetom?
Ne, saj ga poznam že celo življenje.
Saj, zato. Ti ne predstavlja avtoritete?
Ne. Delala sva skupaj kakšno reklamo, recimo Les je lep za Belinko, s katero sem vstopil v svet režije reklam. Bil je pa problem, da ko smo dobili projekt Skriti ljudje, prvo leto nismo snemali – pač korona –, drugo leto tudi ne. Med pripravami leta 2022, takrat smo posneli glavnino filma, ostalo pa leta 2024, je očeta zadela rahla možganska kap. Dva meseca pred snemanjem. Najprej te seveda zaskrbi za očeta, potem tudi za film – kako bo igral. Ko smo z igralci, ki imajo prizore z njim, prišli k njemu domov in imeli prve vaje s tekstom, je bilo kar pestro. Ko je prišel na vrsto, da prebere svoje besedilo, je začel momljati, gledal list papirja s tekstom … Pomislil sem, da je huje, kot je sprva delovalo. Ne bo zmogel. Res sem se ustrašil zanj. Potem se je pa razjezil, češ: a mi nisi mogel teksta sprintati z večjimi črkami, kaj je to za en droben tisk?
Kje pa ste našli najmlajšega igralca? Fantka?
Na avdiciji. Prišlo jih je nekje 80, on je bil drugi ali tretji na vrsti in njega sem izbral. Kar se mi pogosto zgodi.
On govori tudi, ko nič ne reče.
Saj, to je najpomembnejše, da so dobri takrat, ko ne govorijo. Takrat, ko govorijo, bomo že. To so te neznane otroške karizme. Včasih sem za kakšnega otroka posebej napisal tekst. Včasih traktat, ker so moji filmi traktatološki. Že Jebiga je tak.
V enem od intervjujev si rekel, da so v zgodovini filma najbolj zanimivi liki tisti, ki so v konfliktu s časom, v katerem živijo, in z družbo, ki jih obdaja.
To sem rekel?
Ja, to. Je to tudi opis tebe? Pozorno spremljaš dogajanje ne samo na filmski sceni, ampak tudi sicer v družbi in se pogosto oglašaš s kritikami? Je bistvo umetnosti, da je zrcalo družbi? Prav tak je film Skriti ljudje. Od slikarjev recimo si ne želim tihožitja.
Hja, kdo pa sploh še zna narisati tihožitje? Tihožitje je lahko zelo vznemirljivo. In kdo zna opazovalcu pričarati ta občutek? Se pravi: uživaj življenje, glej okoli sebe, malenkosti. Tudi listek ima svojo zgodbo … Razlog, zakaj sem naredil tihožitje, je verjetno že odnos do družbe. Delati film, ki govori samo o tistem, ki ga je naredil, je meni brez veze. Imel je slabo otroštvo, starša sta bila idiota, trpel je – razumem. Ampak film o starših še ni film o družbi. Želim film o družbi, ki je sproducirala take starše.
Ne vem, ali sem pozoren opazovalec, in ne vem, ali sem aktiven. Saj je svet majhen, vse imamo na pladnju, se pa moraš vprašati, ali je vse, kar bereš in vidiš, res. No, to je že drugo vprašanje. Bolj pomembno je, ali spremljaš in reagiraš ali si samo ciničen, češ: saj so vsi isti. Ne, niso. Jaz nisem. Ne komentiram vsakega detajla, ko pa vidim napuh in ošabnost, se bom odzval. Če ne bom reagiral, sem ignorant, neodzivnež. Ko smo žrtve pavijanov, ki so prevzeli tržnico in pokradli vse banane, ni več v redu. Uredi svoj vrtiček, pospravi ga in poskušaj biti v redu. Poskušam nekaj narediti v stroki, dati mlajšim in obupanim sodobnikom nekaj upanja ter pomagati peljati vlak naprej. Pustimo temne tunele. Tire je treba popravljati in čistiti kupeje. Vlak je super.
Bo nastopal v tvojem filmu, vlak?
Težko. Vprašaj Šterka, kaj to pomeni. Potovati je eno, snemati na vlaku pa drugo.
