Na prvi pogled se zdi nenavadno, da ta lepo urejena gospa, ki v visokih petah z lahkoto obvlada diplomatski parket in številna, skoraj filigranska pravila obnašanja – od leta 1996 je namreč zaposlena na Protokolu Republike Slovenije – in na najvišjih vrhovih države kot sekretarka protokola ureja državniška srečanja, igra bas kitaro. Enako nenavadno se zdi, da se takrat, ko ima zrak 12 stopinj in morje 11, pozimi kopa v morju in že leta obiskuje zelo intenzivno fitnes vadbo. Zato je zdrava kot dren. A človek je skoraj vedno bitje presenečenj. Miriam Feder se je nekoč pisala Sorgo, je pripadnica italijanske manjšine, obiskovala je italijansko osnovno šolo in gimnazijo, z najvišjimi ocenami diplomirala na Univerzi v Trstu na Fakulteti sodobnih jezikov in tolmačenja iz slovenskega, italijanskega, angleškega in španskega jezika in kasneje pridobila še znanstveni magisterij iz državnih in evropskih študij v Ljubljani. Je mama dveh otrok, Marka in Emily, njen mož Martin je Britanec, doma govorijo tri jezike, ki jih v istem stavku pogosto tudi prepletejo. Ko se tu in tam sprejo, se v angleščini, da je vsem vse jasno. Italijanščina in slovenščina pa sta tu vsak dan, tako kot sta pri njih doma kultura dialoga, poslušanja in spoštovanje drugačnosti. Miriam od nekdaj ljubi glasbo, klavir odlično igra od malih nog, bas kitaro pa že nekaj let. Vsak konec tedna po dve uri in več vadi najljubše melodije, naglas. Prav nič po protokolu. Takšna je. Urejena, a vedno polna presenečenj.
Izola je njen dom in njena duša. Do sedemnajstega leta je živela tik ob morju. Rada se spominja svojega šolanja, obšolskih dejavnosti, povezanih s kulturo – učenja klavirja, dramskega krožka, petja v pevskem zboru: »Z veliko nostalgijo se spomnim tistih let, ko smo se srečevali na sedežu manjšinske skupnosti ‘Circolo’ in igrali namizni tenis ter hkrati poslušali na glas trendy komade in se neskončno zabavali. Res so bila lepa leta. V duhu tradicije sta tudi moja otroka, Emily in Mark, obiskovala italijansko osnovno in srednjo šolo. Emily, tudi izjemna športnica, ki je priveslala veliko medalj, ravnokar zaključuje 4. letnik v Kopru. Mark pa zdaj študira v ZDA.« Po zaključeni fakulteti, kjer je z odliko opravila 54 izpitov in bila »preveč pridna«, česar danes morda ne bi več pilila do tako visokega sijaja, ni bila dovolj drzna za svobodni poklic prevajalke, čeprav je že med študijem prevajala tudi na TV Koper-Capodistria, a je pogumno poklicala v slovenski Parlament, če morda rabijo kakšno prevajalko. Napotili so jo na Protokol Republike Slovenije in takoj je bila sprejeta v službo, ki ji je zvesta že 27 let.
Vsak dan v Ljubljano in nazaj na morje
Vsaj dan se vozi iz Izole v Ljubljano, ko zagleda morje pa pozabi na dolge poti. Še danes uporablja vse »svoje« jezike, predvsem italijanščino in angleščino, precej manj španščino, a ji kolegi obiske v Španiji običajno prepustijo, tako je komunikacija lažja. Kaj vse počne? »Moje delo vsak dan prinese kaj novega: pisarna, teren, potovanja, nove kulture, drugi običaji in seveda čisto navadne vsakodnevne izzive. Včasih je izziv že to, da preživim naporen dan. Protokol je umetnost ‘nevidnega’. Da je protokolarni dogodek odlično izpeljan, je treba vložiti veliko dela prej, načrtovati vse podrobnosti natančno, uglajeno, usklajeno. Med dogodkom pa biti prisotni, voditi potek in predvsem biti praktično nevidni. To je največji uspeh. Ko mi znanci rečejo: ‘Smo te videli na televiziji,’ je moj odziv v nasprotju s pričakovanim. Razmišljati začnem, kaj sem naredila narobe. Protokol skrbi za organizacijo dogodkov za najvišje predstavnike države. Dogodki so raznoliki: državniški, uradni in delovni obiski doma in v tujini, sprejemi, predaja akreditivnih pisem novoimenovanih tujih veleposlanikov v RS, državne proslave, polaganja vencev, državni pogrebi in druge obveznosti visokih predstavnikov. Najbolj zahtevne so priprave na uradne obiske predsednice republike in predsednika vlade doma in v tujini. Te priprave tečejo nekaj mesecev prej. Treba je opraviti predhodnice na vseh lokacijah, kjer se bosta mudila. Priprave se začnejo že mesece prej tudi za kraljeve državniške obiske, včasih tudi leto prej.«
Umetnost protokola
Miriam je v letih službovanja na Protokolu spremljala kar pet predsednikov države, devet predsednikov vlad, trinajst predsednikov Državnega zbora. Protokol je namreč strokovna služba, neodvisna od politike, delajo za vse enako in le profesionalnost zagotavlja prenos znanja in protokolarne prakse za nove generacije. Če kdaj ne gre po maslu, ne krilijo z rokami, ne vpijejo, ohranjajo mirno kri, pomagajo pa kilometrina, iznajdljivost in improvizacija. Najraje ima visoke obiske v tujini, a tudi manjše dogodke na lokalni ravni, kjer jo prisrčnost ljudi vedno poboža po duši. Znanje glasbe in občutek za improvizacijo sta jo rešila ob obisku predsednika Pahorja v Libiji leta 2009, kjer nismo imeli veleposlaništva. Orkester, ki naj bi zaigral našo himno, je Miriam pričakal v natikačih in neformalnih oblekah na izolirani letališki ploščadi in čakal navodila, kako zaigrati našo himno: »Seveda sem imela s seboj tudi note in med igranjem na vaji, sem jim kar sama dirigirala ter dajala ritem. Priznam, da je bilo vse skupaj zelo bizarno, a na dan dogodka so dostojno izpeljali časti in sem si oddahnila. V vseh teh letih sem imela čast organizirati obiske več kronanih glav: švedskega kralja in kraljice, danske kraljice ter britanske kraljice Elizabete II. Mislim, da je bil ravno slednji moj najljubši obisk. Kraljica Elizabeta je res oddajala nek poseben žar. Bila je vedno izredno prijazna z vsemi sogovorniki brez razlik. Bila je malo tudi moja kraljica in glede na to, da je moj mož Britanec, sem jo kar malo posvojila.« Svojega Martina je Miriam spoznala, ko je bila pred vpisom na fakulteto na intenzivnem tečaju angleščine v Londonu. Ljubezen je zacvetela, prestala vse preizkušnje dolgih razdalj, ločenosti in na koncu je Izola le postala tudi Martinov dom. Nikoli mu ni bilo žal, nasprotno, tu je kakovost življenja boljša, kulturo dialoga in spoštovanje drugačnosti pa ta Britanec z indijskim očetom in nemško mamo nosi v sebi. Vse zmorejo skupaj, otrok in moža pa Miriam nad nečim le ni uspela navdušiti – nad kopanjem v morju pozimi. Ta ljubezen jo bo, verjamem, nekoč pripeljala tudi do uresničitve njenih sanj – kopanja med ledeniki na Islandiji. Tam, tako kot doma, ne bo gledala na uro. Štetja sekund in minut je v službi vse preveč.
