Toda nikoli se spremembe in preoblikovanje planeta niso dogajali hitreje kot v času delovanja Homo sapiens sapiensa – nas samih. Kot da bi od pradavnih časov hodili v četicah s krampi in lopatami na ramenih in peli: Jurčku bomo pomagali hišico zgraditi, da bo mogel svoje zajčke pred nevihto skriti! Obdelovali smo zemljo, kopali, betonirali, namakali, sušili, gradili, skratka, živeli smo življenja velikih kreatorjev in ena od nadvse zanimivih in lepih disciplin se je imenovala gradnja mest. Potrebe po življenju v mestih ni treba posebej opisovati in utemeljevati. Če teh potreb nikoli ne bi bilo, tudi mest ne bi bilo. Nekaj pomembnih razlogov je verjetno, da so generacije in generacije obnavljale stavbe svojih prednikov, v njih iskale duha prejšnjih stanovalcev, raziskovale načine življenja v mestu in svoje mesto spoštljivo oblikovale po potrebah svojega časa z veliko odgovornostjo do svoje kulturne dediščine in z mislijo na trajnostni razvoj. V mestu obstajajo stavbe, v katerih ljudje izvajajo svoje dejavnosti; nekatere so namenjene izobraževanju in zadostitvi duševnih in duhovnih potreb, druge zabavi, spet tretje začudenju.
V vsakem telefončku si lahko preberemo: »Mesto je zapleten družbeni pojav, ki se spreminja v času in prostoru in glede na to mesta nastopajo v različnih oblikah in z različnimi funkcijami.« Človek bi takole na hitro rekel, da so mesta res pomembna stvar. Središča znanosti, izobraževanja, umetnosti, kulture, gospodarstva, turizma so se stoletja razvijala v njih. Seveda mislim na zgodovinska mesta, ki so, poleg neokrnjene narave v oddaljenih delih naše Zemljice, tisto, kar bi rad videl vsak, ki si želi na izlet po svetu. Da bi se čudil in poklonil ljubezni in strasti preteklih ustvarjalcev in se pri njih navdihoval.
Torej je res pomembno, da živijo dolgo, zdravo in srečno in moje novoletne želje gredo prav njim – mestom: da bi jih pustili živeti skupaj z njihovimi prebivalci, da ne bi ubijali njihovih otrok, da bi imela varne in lepe šole, knjižnice, igrišča, bazene in gledališča, čiste ulice in sveža pročelja, dostojna in dostopna verska središča, pitno vodo in zdravo hrano, da bi varovala stare in bolne, vključevala tujce, da bi imela pogumne, modre in srčne voditelje, ki bi jim šepetali izobraženci in vizionarji. Vedeti bi morali, da je eden največjih človekovih dosežkov prizadevanje za razširitev znanja ter razumevanja človeka in njegovih pravic. Ali kot pravi Seneka: »Leta dolgo rastejo mesta, a izginejo v eni sami uri; pepel nastane v trenutku, da zraste gozd, minejo stoletja.«
