Obstaja slovenska gastronomija?
Slovenski prostor zelo težko poenotiš v enega, ker smo si tako različni. Slovenija je najmanjša država na svetu z največjo geografsko raznolikostjo, tudi s tem, kaj kje raste in kulturo, ki se spreminja skozi prostor, kjer živiš. Raznolika so tudi zgodovinska dejstva. Živim na italijanski meji, ki se je premikala levo desno. Če pogledaš avstrijsko mejo, so se ljudje selili gor in dol, potem je meja z Madžarsko, ki je še ena kulturna identiteta in potem še hrvaška meja, ki je naša meja z Balkanom. Ljudje so se selili, z njimi pa tudi hrana. Pri nas ima vsaka vas druge značilnosti. Zelo težko vlečeš nit. V dolini Soče jemo kobariške štruklje, nikjer ni nič podobnega. Jemo zabeljeno polento, ki sodi v alpski prostor, delamo friko, sirno župo, nič podobnega ne najdeš drugod po Sloveniji. V eni uri si v Izoli, ješ sardele, skuše, brodet, bakalar na belo. Potem greš v Prekmurje in imaš madžarske golaže, na severu zelje in žgance. Včasih poskušam reči, da je morda štrukelj tisto, kar nas nekako povezuje, ker smo potrebovali neko povezavo. Dejansko je pa takole: ko ješ kobariški štrukelj ali pa zavit skutni štrukelj, sta to dva različna svetova, kot da primerjaš kitajski in japonski njok. Mislim, da bi morali biti bolj ponosni na to, da je naša kulinarika pisana, in spodbujati to, da skoraj v vsaki vasi ješ drugače.
O Ani Roš:
Ana Roš je zvezda, kulinarična. Njena Hiša Franko ima tri Michelinove zvezdice. Leta 2017 je bila razglašena za najboljšo kuharico na svetu. Samoukinja, študirala je diplomacijo. V kuhinji se je znašla po sili razmer in ostala. Njena mama je Koprčanka, del družine prihaja iz Dalmacije, del iz stare Gorice.
Celoten intervju si lahko preberete na povezavi:
Ana Roš ”Vzeti pa si moraš čas, da kuhaš in čas, da kupuješ dobro”
