MISEL DNEVA: SONJA ANA HOYER

Preberite misel dneva: Kaj o Piranu in obali meni umetnostna zgodovinarka SONJA ANA HOYER.

Deli novico s tvojimi prijatelji

MISEL DNEVA

Petdeset let živite tukaj, na Obali. Kaj se je spremenilo v tem času? Kako se razlikuje od takrat, ko ste prišli?

Na ta prostor sem vedno gledala s spoštovanjem. Ko sem z avtobusom prišla v Piran, vozil je še na Tartinijev trg, sem se do Prvomajskega trga, kjer sem imela službo, izgubila. Tudi pred petdesetimi leti to ni bil grd kraj. Posegi, ki bi devastirali to mesto, se niso zgodili.

Če danes pogledate obalo in Piran, mesto v katerem živite, ste zadovoljni z delom, ki ste ga tukaj opravili?

Vse pove to, da po petdesetih letih življenja tukaj, ne morem iz tega mesta, ne morem stran. Že enajst let sem v pokoju, šele zdaj grem z veseljem na piazzo, pa na tržnico, vsi me poznajo, z vsemi se pogovarjam. Ko sem bila v službi, sem bila neprestano na poti med Koprom, Izolo, Piranom in Ljubljano. Potem, ko sem doktorirala, sem namreč petnajst let predavala konzervatorstvo na umetnostni zgodovini in tako vzgojila generacije umetnostnih zgodovinarjev, skoraj na vsaki enoti Zavoda za varstvo kulturne dediščine najdem kakšnega svojega študenta ali doktoranta, saj je bilo kar deset doktorantov.

Imela sem dve službi in kot da tukaj nisem živela, veliko časa sem presedela pred računalnikom. In vsi so me grdo gledali, ker konzervatorji niso ravno priljubljeni med ljudmi. “Tamle gre tista, ki nas davi.” Ne samo zato, ker braniš staro, “ona nam ne pusti živeti”, konzervatorstvo je naporna služba. Ljudem moraš znati razložiti, zakaj je kaj prav, česar danes ne delajo več. Samo še odločbe pišejo, ker je tako organizirana služba. In to ne bo dobro

O umetnostni zgodovinarki: 

Umetnostna zgodovinarka SONJA ANA HOYER je priznana strokovnjakinja na področju umetnosti, s posebnim poudarkom na kulturni dediščini Pirana in slovenske Istre. Diplomirala je na Filozofski fakulteti v Ljubljani leta 1969 in je bila zaposlena kot konservatorka na Medobčinskem zavodu za spomeniško varstvo v Piranu od leta 1999 do 2010. Med njenimi dosežki je obnova Tartinijeve hiše, ki je pridobila mednarodno priznanje.

Hoyerjeva je bila tudi aktivna v prizadevanjih za vrnitev umetniških del iz obalnih mest, ki so bila deponirana v Rim leta 1940. Leta 2005 je izdala publikacijo o tej problematiki.

Za svoje delo je prejela številna priznanja, med drugim Steletovo priznanje in nagrado za izjemne dosežke na področju konservatorstva. Bila je tudi aktivna v različnih strokovnih društvih in je mentorirala mnoge diplomante in doktorske študente. Hoyerjeva je prispevala k številnim mednarodnim in domačim znanstvenim in strokovnim projektom ter bila aktivna v organizaciji simpozijev in dogodkov.

Njena življenjska pot se je razvijala v večjezičnih, multikulturnih okoljih, od slovensko-madžarskih do slovensko-italijanskih območij.

 

Celoten intervju lahko preberete na spodnji povezavi:

Intervju: Sonja Ana Hoyer