Preverjamo urbane mite
Ker je bila prva polovica junija vremensko skoraj jesenska, bo temu primerna tudi tema tokratne rubrike. Dežniki. So nepogrešljiv dodatek, ko dežuje, pa tudi ko sije sonce. So vseh barv, velikosti, imajo različne potiske, nekateri pa ga celo uporabljajo kot modni dodatek.
Ko sem bila še otrok, sem za darilo dobila dežnik 101 dalmatinec (čeprav sta bila na koncu na njem samo dva, ampak to je že zgodba, ki se lahko kosa s tisto, kakšne izgledajo merendine po televiziji in kakšne so v resnici). V zlatih devetdesetih letih prejšnjega stoletja se je v Italiji dalo kupiti prav vse. Spomnim se, da je nona takrat pripovedovala, kako je prehodila Trst po dolgem in počez, da je našla točno tak dežnik, kot sem si ga želela. In kaj otrok najprej naredi, ko dobi darilo? Hoče ga pokazati prav vsem. Zato sem svoj nov dežnik odprla kar sredi kuhinje, da so ga lahko vsi občudovali. Verjetno že vsi veste, kaj je sledilo. Vsi prisotni so začeli panično kričati, naj zaprem dežnik, ker prinaša nesrečo. Moj dežnik 101 dalmatinec? Nesrečo? Kako lahko odprt dežnik v zaprtem prostoru prinaša nesrečo, pajkov pa ne smemo ubijati, ker prinašajo srečo?! Takrat mi ni bilo čisto nič jasno in še danes mi ni.
Od takrat dalje so mi dežniki odveč. Povsod jih pozabim, tudi če zunaj lije kot iz škafa. Vse kar vem je, da ga ne smem odpreti v zaprtem prostoru, ker bom sicer nesrečna. Sicer ne vem, zakaj in za koliko časa, ampak zagotovo se mi bo zgodilo nekaj slabega. Kot če se npr. ne primem za gumb, ko vidim dimnikarja, ko mi pot prečka črna mačka, če razbijem ogledalo, če raztresem sol, . . . Takšnih vraževerij je še en kup. V takih primerih potem pljuvam čez ramo (ampak samo čez levo, ker čez desno ne deluje), trkam na les in počnem vse podobne »vragolije«, da odženem črn oblak (ironija?) nad svojo glavo.
Zato sem se odločila, da malo pobrskam in raziščem, od kod sploh izvira prepričanje, da odprt dežnik v zaprtem prostoru prinaša nesrečo. Želja, da bi lahko človek preprečil bolezni in nesreče in vplival na naravo, je rodila različne vraže.
Tako kot vsa vraževerja, tudi to izhaja od naših prednikov oz. še iz časa starih Egipčanov. Dežnike so na vzhodu uporabljali že v 11. stoletju. Verjeli so, da jih varujejo pred slabimi duhovi. Ker so dežnik vedno povezovali s soncem (torej so dežnike uporabljali kot senčnike), se je ustalilo prepričanje, da ga je škodljivo odpirati tudi v senci. Verovanja so bila takrat različna. Verjeli so v boga sonca, ki so ga imenovali Ra. Le-tega pa naj bi izjemno razjezilo, če bi smrtniki senčnik razprli tam, kjer sonca in s tem njihovega boga ni – to pa je med štirimi stenami. Takrat so verjeli, da lahko to dejanje prinese celo smrt, saj naj bi s tem nase priklicali jezo samega sonca.
Seveda pa to ni edino pojasnilo, od kod bi lahko izvirala ta vraža. Nekoč so bili dežniki (tako kot tudi vse ostale stvari) večji, bolj nerodni za uporabo in zato tudi bolj nevarni. Verjamem, da ni bila redkost, da je kdo v hiši odprl dežnik in pri tem koga poškodoval ali zvrnil in razbil vazo z rožami. S tem se je razširilo splošno prepričanje, da so odprti dežniki med štirimi stenami nevarni in jih zato ni varno odpirati. Sčasoma je to preraslo v vražo, ki se je obdržala in se prenaša še danes, čeprav so dežniki postali lažji in manjši.
Vraževerje gor ali dol. Pri uporabi dežnika moramo vsekakor biti previdni in pazljivi. Modna industrija pa je pomislila tudi na nas, ki smo bolj nerodni, in ustvarila pelerine oz. dežne plašče. Vsekakor pa upam, da bomo v tem poletju dežnik večkrat uporabili za zaščito pred soncem in ne pred dežjem. Že skoraj sanjsko pa bi bilo, da bi lahko dežnike uporabili kot balon, kot je to storila Jelka v Perocini pravljici Moj dežnik je lahko balon, ki bi nas v trenutku popeljal, kamorkoli bi želeli. Verjamem, da bi vsakemu izmed nas prišel prav v poletnih prometnih zamaških, ki smo jih v obalnih krajih še kako vajeni.
Manca Hribovšek
