Moja mama prvič.
Moja mama se je rodila v lep sončni september. Ker je bila vojna, je enoletna tifus svoje mame preživela ob njeni postelji v partizanski bolnišnici na Petrovi Gori. Stara mama je povedala, da je kričala, kot da bi jo iz kože dajali. To ni bil jok prestrašene deklice, to je bil protest proti krivici, ki jo je doletela.
Moja mama drugič.
Hodim v šolo in z mamico si ogledujeva prvo ali drugo berilo. Na sliki je mama, ki ima veliko otrok, in ker ji vsi otroci pomagajo, je spočita in vesela. Na drugi sliki je utrujena mama, ki ima samo enega otroka, razvajenega in lenega. Vse breme je na njenih ramenih.
Vsako soboto pomivam leseno, skupno stopnišče naše hiše. Seveda mi ni všeč, seveda sem največja žrtev na svetu. Zakaj ne pomiva Vanja? Ker je bolan! In pomivam še veliko let in kasneje razumem, da mama pomaga tistemu, ki jo najbolj potrebuje
Moja mama tretjič.
Imela sem pet ali šest let. Mamico držim za roko in greva s Prvomajskega trga proti Verdijevi ulici v Piranu. Popoldne je in sije sonce. Proti nama prihaja starejša gospa, znana Pirančanka. Počasi se ziblje, ker težko hodi, čeprav njena ogromna pojava in pitoreskne zgodbe njenega življenja ustvarjajo skrivnostno poreklo. Skupaj s svojo prijateljico hodita proti nama in se držita pod roko. Ko greva z mamico mimo, se ozrem in vidim, da ženski stojita in gledata za nama. Njuni pogledi so hudobni. Ogovarjata naju. Hudo mi je. Spačim se, čisto po otročje, in potem me mamičina roka potegne, in spet hodim in gledam predse. Takrat pa se začne kraval. Ženska začne kričati v mešanici vseh jezikov, ki se jih je naučila ali jih še ni pozabila. Da njej ne bo nobena mula kazala jezika, da naj jo bo sram, kako vzgaja svoje otroke itd. Takrat se je moja mami, mlada in lepa, vitka in sloka, z mano, ki me je vlekla za sabo, že obrnila in se nevarno približevala pravičnicama. Kar naenkrat je postala velika kot hiša, glasna, odločna in nevarna. Si pokazala jezik gospema? Ne, nisem. Torej? Ne vem, če sta dobro razumeli vse, kar je moja mama, učiteljica s stališčem, predvsem pa z veliko občutljivosti in pravičnosti do otrok, odpredavala v tistem sončnem popoldnevu znani piranski vsevedki, vem pa, da me je zaščitila in mi pokazala, kako se moram upret hudobiji, ljubosumju in škodljivosti.
Moja mama spet in spet.
Voranc je od nekdaj natančno prepoznaval in opisoval svet. Nekoč, ko je bil še majhen, je povedal, da ima njegova nona ogenj v očeh. Bolj točno se ne da povedati. In vse nas, ki smo zrasli ob njenem ognjišču, z lahkoto prepoznate. V naših očeh odseva ta plamen.
