NA POGORIŠČU

V tem groznem poletju 2022, ko se številni sprašujejo, kam nas lahko gnev in jeza narave pripeljeta (pa prav zdaj, ko smo končno razumeli, da je samooskrba najvišje na prednostni listi našega preživetja), v tem groznem poletju, ko so za nami državnozborske volitve, pred nami pa lokalne in predsedniške, novinar Boris Šuligoj napiše dva temeljna članka.

Deli novico s tvojimi prijatelji

Inventuro neumnosti in nesposobnosti lokalne in državne politike zadnjih 17 let razišče v besedilu Voda se je uprla. Ne le v Istri v časopisu, ki ga berete, in v besedilu Lepi kraji lepo gorijo v osrednjem slovenskem časopisu Delo. Šuligoj zapiše: Zakaj pod nobeno vlado in sistemom do zdaj ni bilo mogoče rešiti preskrbe z vodo v slovenski Istri? Da je tudi otrokom jasno, da sta lokalna in državna politika delali narobe, pomanjkljivo in v škodo regiji. Da so poleg splošne administrativne neučinkovitosti in slabe organiziranosti na delu še razna prerivanja okoli bruseljskega korita, kar pa ne zmanjšuje teže popolne lokalne nedejavnosti ki vodi v anarhijo in apatijo, ta pa se »obvladuje« z navideznim redom v domačijskem »lokalpatriotizmu«. Zato je treba svoje parcialne želje in apetite podrediti skupnim ciljem. Kar nekaj jih je, ki jim lahko rečemo osnovne človekove potrebe: pitna voda, ki je nazadovala in se uprla, a je naša ustavna pravica (čeprav imajo to v svoji ustavi verjetno tudi ribe, paradižniki in oljke), obnovljivi viri energije (Misija nemogoče?), železniški potniški promet (Never ending story ali drugi tir ali Šuligojev tir – saj o njem neumorno in brez nehanja piše in opozarja že najmanj 20 let), da končno nehamo zastrupljati sami sebe in razumemo, da so nujne spremembe ekoloških sistemov, da presežemo psihološko stisko, v katero smo pahnjeni, in se povzpnemo na svetlo stran znanja in človečnosti. Da pa lepi kraji lepo gorijo verjetno ni najbolj res, ker gorijo grdo. Raztapljajo družbene vezi med ljudmi, ustvarjajo neobčutljivost za prostor, v katerem živimo, rojevajo številne duševne bolezni, spreminjajo pokrajine ter zmanjšujejo pomen znanja in kulture v javnem interesu, ki sta najvišji izraz narodove ustvarjalnosti. Na pogorišču ne bomo ustvarili ničesar več.