»Bralec. Najprej sem bralec, šele potem pisec. Čisto zares. Ne samo zato, ker sem nor na knjige in veliko berem, ampak predvsem zato, ker se je moja pisateljska pot začela ravno z branjem, dobesedno; pred leti sem bil več časa v tujini. Prebral sem vse, kar se je prebrati dalo, potem mi je v nekem trenutku zmanjkalo knjig (pravim knjig, ker branje na bralnikih in elektronskih napravah pač ni isto branju iz knjig). Iz čistega dolgčasa in pomanjkanja pisane besede sem prižgal računalnik in napisal nekaj stavkov. Takih, kot bi si jih sam želel prebrati, na primer na začetku kake dobre kriminalke. Vrata so se tiho zaprla in moška sta sedla. Vsak na svoj pisarniški stol, z manjšo belo mizo med njima … Nekaj takega, klišejskega. Tem sem dodal še nekaj stavkov in tako naprej. Začela je nastajati neka zgodba. Povsem spontano, od stavka do stavka. Taka zgodba, kot bi jo jaz, po stotinah in stotinah prebranih kriminalk, z užitkom prebral (še vedno pa zgodba, napisana le za enega bralca, to je zame),« pripoveduje Dejan, ki se je nato v domovino in na vse skupaj pozabil. Čez čas pa je spet naletel nanjo, jo nadaljeval in tudi zaključil (vmes ji je dal še ime; First Mission Paris). Hotel je pozabiti vse skupaj, ko je napisano dal prebrati nekaj ljudem, njihovi nadvse navdušeni odzivi pa so ga presenetili. Da se to bere kot čisto prava knjiga, so trdili. Če je res tako, se je odločil, jo objavim. »Ker nisem bil uveljavljen avtor, založbe pa ne želijo tvegati z neznanimi avtorji in ker na samozaložbo sploh nisem pomislil, sem se odločil za tretjo možnost, Amazon, zato sem jo najprej prevedel v angleščino, si nadel vzdevek Leone R. Giuliani, nato pa izdal pri tem največjem svetovnem prodajalcu. Na moje veliko presenečenje se je pojavila med top 20 v kategoriji International Mystery and Crime, čez nekaj dni celo na četrtem mestu, potem pa nekega lepega dne na prvem. Postala je Amazon No1. bestseller! Neverjetno!« se spominja Dejan.
ROJSTVO LEONA R. GIULIANIJA
Od tu naprej je šlo zlahka. Opasan s tako referenco dobiš pogodbo z vsako založbo. Tisto leto je obiskal ljubljanski knjižni sejem, potoval med stojnicami in ugotovil, da mu bi najbolj ustrezala založba Meander. Ker se že izdaja take kriminalke, pa ljubezenske zgodbe in Pariz, mesto luči, pogosto pojavlja v njihovih naslovih. Kot nalašč zanj (to da čisto slučajno izdaja še knjige njegovega priljubljenega avtorja Leeja Childa, mu je seveda pomagalo pri odločitvi). Pristopil je k njim, takoj so našli skupni jezik, kmalu po tem se je na knjižnih policah pojavila Prva misija Pariz. To je bilo to, tako se je vse skupaj začelo … »Leone R. Giuliani je bilo ime, ki se je kot avtorju podalo glavnemu junaku knjige, policijskemu pogajalcu Enricu Morettiju, ki ni klasični super junak, se ne zna pretepati in ne zna ubijati. Še zdaleč ne. Le brihten je. Načitan. Bolj ljubimec kot morilec. Daleč od junakov smrtno resnih kriminalk skandinavskega tipa. Očitno je prav ta drugačnost, skupaj s skrivnostnim avtorjem, pritegnila bralce, zato avtorjevega vzdevka nismo spreminjali niti v knjigah, ki so sledile: Dunaj kliče, Berlinski psi, Tujec v Moskvi in zdaj še Sence nad Črno goro. Le načina še nismo našli, kako knjige L. R Giuliani premakniti s polic tujih avtorjev na domače. Še vedno so postavljene med tujimi in tudi prodajalci potencialne kupce pogosto prav lepo podučijo, da gre za tujega (seveda italijanskega) avtorja. Slišal sem že za več takih primerov, katerim se lahko le nasmehnem. Vsake toliko pa le pomislim, da bi bilo morda bolje, če bi jih objavljal pod svojim imenom, sploh ker so v zadnjem času vse bolj popularni tudi slovenski avtorji žanrske literature, še posebej kriminalk,« pripoveduje Dejan, ponosen na to, da je RTV SLO izbrala Morettija na razpisu za izvirno TV-serijo. Na to se je prijavil lani in v televizijsko serijo s šestimi deli spremenil in prilagodil drugo zgodbo, Dunaj kliče. Ne ve, v kateri fazi je trenutno vse skupaj, o tem ga ne obveščajo. Tako pa obstaja torej čisto dejanska možnost, da bomo Morettija gledali tudi po televiziji (po dveh odmevnih kriminalnih serijah, ki se dogajata ena v Ljubljani in druga v Mariboru, se bo serija Moretti dogajala na območju naše Istre, največ Kopra).
PISANJE JE TUDI UČENJE NOVEGA
Dejanova zadnja knjiga, Sence nad Črno goro, pa je drugačna. Moretti se je umaknil glavni junakinji Blanki Lombardi, ki je mojstrica borilnih veščin in nekdanja pripadnica Slovenske vojske, ki za razliko od Morettija, težav ne rešuje z mediteransko ležernostjo, ampak s smrtno resno brutalnostjo. Zna vse to, o čemer se Morettiju še sanja ne in počne vse to, česar si Moretti za nič na svetu ne bi upal. Čistokrvna akcijska junakinja, za katero so na portalu Dobreknjige.si, kjer slovenske splošne knjižnice priporočajo branje, zaključili recenzijo z zapisom, da gre za privlačno demonstracijo psihofizičnih sposobnosti in premišljene taktike. S čimer se kar strinja, saj se je pri tej knjigi z namenom čim bolj verodostojnega prikaza njenih pretepov in bojevanja nasploh obrnil na mojstrico borilnih veščin, najverjetneje pa tudi najboljšo slovensko karateistko Glorijo Švetak. Ta mu je s svojim strokovnim znanjem svetovala pri opisu borb, da so te videti natanko tako, kot bi potekale v resničnem svetu brez pretiravanja, brez kakršnih koli nadnaravnih elementov, ki ne bi prestali testa resničnega sveta. Potem so te borbe čisto zares oživele. Ker so na svečano predstavitev knjige prišli karateisti njenega kluba (Karate Akademija Slovenija, s sedežem v Srminu pri Kopru) in jih pod njenim vodstvom tudi odigrali tako, kot so zapisane. To je bilo spektakularno za gledalce, ki so lahko videli, kako dejansko je videti to, o čemer berejo, in zanj, ki je imel možnost opazovati, kako je oživelo tisto, o čemer je pisal.
DOBRA METODA LASTNIH IZKUŠEN
J Da je Dejan izbral ravno kriminalni žanr, seveda ni naključje. »Kar nekaj let sem delal kot policist, potem kriminalist (na različnih vsebinskih področjih), na koncu pa še kot policijski šef. To pomeni, da delo policijskih preiskovalcev poznam iz prve roke. Tu ne potrebujem pomoči. Če temu dodam še tone prebrane žanrske literature, je jasno, zakaj ravno kriminalke. Zdi se mi, da lahko dovolj suvereno pišem le o nečem, kar dodobra poznam, kar čutim, kar je del mene. Knjige so del mene, od nekdaj. Pa tudi stripi. Že od malega, zato ni čudno, da so naslovnice mojih kriminalk takšne, kot so. Prvo naslovnico, ki spominja na strip, sem kupil na internetu za 120 USD. Z njo sem opremil Amazonovo First Mission Paris. Ko smo to isto knjigo kasneje izdali v slovenščini, so na založbi uporabili isto naslovnico (zanjo sem že imel pravice), le poslovenili so jo. Pri drugi knjigi, to je Dunaj kliče, so že sami našli podobno stripovsko podobo, ki bi krasila naslovnico, s čimer sem se seveda strinjal. Takrat lahko re čem, da je bil trenutek, ko smo se zares začutili. Obe strani sva vedeli, da razmišljava podobno, da sva na isti valovni dolžini. Od takrat naprej so te stare, vintage stripovske naslovnice pravi zaščitni znak Morettijevih dogodivščin. Kot kaže, so jih lepo sprejeli tudi bralci, na kar sem resnično zelo ponosen,« pove ta vsestranski človek, ki se je lotil tudi drugih žanrov.
PREMAKNI SE, NISI DREVO!
Vmes je pri založbi 5ka izdal še dve knjigi s precej drugačno tematiko. Tudi do tega je prišlo čisto spontano. Nekaj časa je pisal kratke zgodbe o Morettiju in takrat je naletel na uspešnico Skrivnost avtorice Rhonda Byrne, ki je obnorela svet. Zlato pravilo, ki pravi da to, kar daješ, dobiš, je eno izmed najstarejših zapisanih modrosti. Ker je v življenju srečal vse preveč posameznikov, ki so za vse svoje težave in tegobe krivili svet okoli sebe, je napisal priročnik o tem, da obstaja razlog, zakaj je naše življenje ta trenutek točno tako, kot je. Dejan ima še veliko navdiha tako, da bomo o njem še veliko slišali, pardon, brali.