Je strokovnjakinja za varstvo osebnih podatkov in dostop do informacij javnega značaja pri Svetu Evrope. Najprej je bila podpredsednica Skupnega nadzornega organa za EUROPOL in marca 2013 predsednica. Člani tega nadzornega organa so predstavniki nacionalnih organov za varstvo osebnih podatkov vseh držav članic EU. Leta 2013 jo je kot eno od petih strokovnjakinj za varstvo osebnih podatkov Evropska komisija imenovala v delegacijo EU, ki se je pogajala z ZDA po razkritju Edwarda Snowdna o zlorabah podatkov državljanov EU. Piše na njeni uradni spletni strani.
Njen šport je bowling, njena strast pa motorji.
Tri mesece ste predsednica države. Kakšne so vaša prve izkušnje, kakšno presenečenje?
Veliko sem vedela o pravnem ustroju predsedniške funkcije, seveda poznam ustavo, Zakon o opravljanju predsedniške funkcije. Veš, kaj je tvoja dolžnost, da daš sebe v to funkcijo, pa je v polju, ki ni zapisano v zakonu. Moč besede, biti dejaven v družbi, na mednarodnem področju. Nič me ni posebej presenetilo, je bilo pa v prvih dveh mesecih in pol veliko dela na zunanjepolitičnem področju s promocijo kandidature za nestalno članstvo v varnostnem svetu. Številni bilateralni pogovori s predsedniki držav sveta na dveh velikih konferencah, tudi s tem razlogom, da naredim za Slovenijo to, kar čutim, da je moja dolžnost. Da predstavim Slovenijo, da povem, za kaj se bo Slovenija zavzemala, če postane nestalna članica varnostnega sveta. V Münchenu je bila svetovna varnostna konferenca in v Dohi zasedanje OZN o manj razvitih državah. Spoznanje, s kakšnimi težavami se spopadajo države izven našega »balončka« Evropske unije, mi je dalo misliti, kje smo mi in kje so druge države. Pogovor s predsedniki in predsednicami, kar nekaj jih je, teh držav, pomeni dobiti informacije iz prve roke, to niso več samo članki, ki jih prebiraš. Tudi na tem, zunanjepolitičnem področju, ima predsednik/ica kot head of state, vodja države, svoje naloge. Predstavlja državo in te naloge sem se lotila resno in odgovorno. Še enkrat pa moram poudariti, kako zelo pomembno je, da vsi trije, ki delajo na zunanjepolitičnem področju, državni zbor, zunanje ministrstvo in predsednica države delujejo usklajeno. Zelo dobro sodelujemo in opravili smo številne razgovore.
Je sodelovanje predsednice bolj učinkovito?
Seveda, pogovarjaš se s svojim rangom, ministrica za zunanje zadeve z ministri za zunanje zadeve, jaz pa s predsedniki držav in vlad.
Ali lahko predvidevate, kaj se bo zgodilo?
Optimistična sem tudi, ker je Slovenija malce drugačna od drugih držav članic EU. Veliko predsednikov afriških držav mi je povedalo o zameri bivšim kolonialnim evropskim državam in ker Slovenija nikoli ni bila kolonialna država, je to njena prednost.
Na tednu dokumentarnega filma v Ljubljani smo gledali film Darwinova nočna mora, ki govori o novi kolonizaciji Afrike velikih držav, med njimi Rusije. V Viktorijino jezero, največje jezero na svetu, so naselili nilskega ostrža, ribo roparico, ki je iztrebila 200 vrst ostalih rib in bo kmalu začela jesti samo sebe. To je vrsta ribe, ki mora priti na krožnik sveža v nekaj urah in jo po Evropi razvažajo z iljušini, nalovijo jih 50 ton na dan. Letala seveda ne priletijo prazna. Kaj pripeljejo? Orožje. Afrika je bolj kolonizirana, kot je bila kadarkoli.
Novodobni kolonializem pomeni vpetost v sodobno ekonomijo in ni naključje, da je ruski zunanji minister Lavrov obiskal vse afriške države tudi zaradi volitev nestalne članice varnostnega sveta. Večina afriških držav ima druge probleme, podnebne spremembe. To bo tudi eden od ciljev mojega mandata, da se o podnebnih spremembah več govori. Četrtina držav znotraj OZN je manj razvitih, torej so zelo revne, Malavi je recimo ena od najrevnejših. Pogovarjala sem se s predsednikom. 1,20 eur na dan imajo na prebivalca. Nam nepojmljive številke. Te države, torej 25 %, prispevajo zgolj 4 % škodljivih emisij v svetovnem merilu, same pa na drugi strani kljub temo trpijo strahotne posledice zaradi razvitejših držav. Podnebno dogajanje v Afriki ali pa predvsem v pacifiških državah je posledica klimatskih sprememb, za katere smo odgovorne razvitejše države, zato upravičeno pričakujejo pomoč. Slovenija veliko dela na področju vodne diplomacije, laahko pokaže, kako skrbi za vode, voda je gorivo prihodnosti in to je naša dodana vrednost.
Z referendumom o vodi je civilna družba preprečila plenjenje in komercialno eksploatacijo vod. To je primer, kako lahko civilna družba popravlja smer, v katero gre država s pogoltnosjo kapitala. Civilna družba se je aktivirala v zadnjih treh letih, je bistveno bolj dovzetna, vse to pa je podobno vrenju v devetdesetih.
In zakaj je tako?
Povejte!
Mladi so postali občutljivejši na to, kaj se v družbi dogaja, predvsem jih skrbijo klimatske spremembe. Ves svet gleda, kako ravnamo z vodo. Smo edina država, ki ima pravico do vode zapisano v ustavi, Slovenija je bila ena od pobudnic v OZN, da pravica do čistega okolja postane univerzalna človekova pravica in je postala. Mladi so moj veliki up.
Koga imate v mislih z mladimi?
Mladi od 15 do 40 let. Referendumska kampanja je bila lep primer, kako se mladi najprej s to temo poistovetijo in civilnodružbeno kampanjo speljejo do konca. To pozdravljam, ker so mladi tisti, ki nam morajo odpirati oči, ker se včasih politiki, med katerimi sem zadnje tri mesece tudi jaz, izgubljamo v temah, ki niso strateške. Zato s položaja predsednice želim govoriti o temah, ki se jih ne da obdelati v enem mandatu. Pri strateških temah pa mora desna in leva politika delati skupaj. Kdaj bomo to ozavestili, pa je vprašanje za milijon dolarjev. Nimam magične palice, obljubljam pa, da bom delala na tem področju.
Kdo so vaši svetovalci? Kako ste sestavili kabinet?
Moje osnovno vodilo v življenju je, da moram imeti okoli sebe ljudi, ki vedo več kot jaz. Izbirala sem jih po znanju, seveda sem večino tudi osebno poznala. Pomembno je, da ekipa deluje, skupaj diha. Z novimi ljudmi se je urad predsednika prebudil, tukaj je stalno zaposlenih 32 ljudi, ki so pred mojim prihodom deset let delali z bivšimi predsedniki. Imeli so svoj način dela in malo me je bilo strah, kako bo, ker sem vendarle drugačna. Nič več, urad deluje in ljudje so predani svojemu delu.
Je med njimi kakšen sociolog, filozof?
Ne, ampak predsednška palača je polna ljudi, ki prihajajo k meni. Vem, da s svetovalci ne morem pokriti vseh segmentov, zato se veliko pogovarjamo z ljudmi, ki niso iz politike in področje zelo dobro in dolgo poznajo. Ne bom se pogovarjala z ljudmi, ki se z nekim področjem domnevno ukvarjajo dva meseca. Recimo s problematiko upokojencev.
V svetovalnih timih, vsaj taka je bila moja izkušnja, praviloma manjka nekdo, ki ima veliko sliko, ki lahko predvidi posledice posamičnih odločitev za celotno družbo. Ste to vi?
Razumem, kaj mi hočete povedati in vem, da je strateg vedno potreben. Recimo, da sem to tukaj jaz, ne delam pa si utvar, da vse vem, sem pravnica in ne sociologinja ali filozofinja. Če znanja in vedenja, ki ga potrebujemo v uradu ni, ga poiščemo zunaj. Sicer pa, ja, ideja o strategu je vredna razmisleka.
Zaposlitev Tatjane Bobnar, bivše ministrice za notranje zadeve, je bila na določen način presenečenje glede na spor s predsednikom vlade. Obenem pa je bil to dokaz, da boste v svojih odločitveh samostojni in se ne boste šli politične korektnosti, tako kot bivši predsednik. Kakšni so bili odmevi na vašo odločitev? Tisti, ki niso bili zapisani v medijih?
Tatjano Bobnar poznam 20 let, bila je večna namestnica vseh generalnih direktorjev policije, dokler ni sama prebila tega steklenega stropa. Ko sem bila informacijska pooblaščenka, sem se za vso policijsko zakonodajo pogajala z njo.
So pogajanja težka?
Zelo. Zato, ker ogromno ve, jaz pa tudi, a sva na koncu vedno našli rešitev. S sestanka nikoli nisva šli sprti in naslednjič sva si vedno lahko pogledali v oči in to pri njej neizmerno cenim. Po tem, ko je bilo jasno, da ne bo več opravljala funkcije ministrice za notranje zadeve, sem začela razmišljati, da lahko pri nas bistveno prispeva s svojim delom. Dve stvari sta, o katerih ona res veliko ve; izbrisani in smrtnost žensk zaradi nasilja v družini. O tem moramo govoriti in preventivno, ne samo kurativno ukrepati. Predsednica države ima več časa za razmislek kot vlada, ki se mora ukvarjati z dnevno politiko in zagotovo lahko pomagamo s kakšnimi predlogi rešitev. Oba s predsednikom vlade si ekipi sestavljava po lastnih merilih in za to tudi odgovarjava. Spor med Tatjano Bobnar in predsednikom vlade ni moj spor, s tem nisem imela ničesar. V uradu želim imeti vrhunske strokovnjake, ljudi, ki znajo skomunicirati vsebine, in gospa Bobnar to nedvomno je. To je bil moj edini kriterij.
Za vsako družbo je zelo pomembno, kakšna so razmerja/odnosi med štirimi vejami oblasti: parlamentom, vlado, predsednikom/ico države in ustavnim sodiščem. Kakšni so med vami?
Dobri. Zelo dobro se razumem s predsednico državnega zbora, pred tremi leti sem jo zastopala v disciplinskem postopku pred Sodnim svetom, takrat sva se spoznali in gojiva to prijateljstvo. Odnosi z vlado, posebej na področju zunanje politike, so odlični, s predsednikom vlade se dobivava enkrat mesečno, greva čez tekoče zadeve, redno se sestajam z ministricami in ministri. Ustavno sodišče, vrh sodne oblasti, čeprav ne smemo pozabiti na sodstvo, kot eno od vej oblasti, spoštujem kot pravnica, bila sem na Sodnem svetu, ministrica za pravosodje pride k meni na pogovor … vsem povem, da bom dober pomočnik, če bom lahko kaj naredila, bom. Zavedam se, da je ustavno sodišče najvišji branik ustave in človekovih pravic poleg mene, ki moram na to opozarjati. Opozorila bi na prihajajoče ustavne spremembe. Po 32 leih je čas, da pogledamo, kje določene stvari šepajo. Omenila bom tri. Volilni sistem, ki je netransparenten, nepregleden, ne veš, koga boš na koncu izvolil, ni dober. Ko smo dobili prvo ustavo, smo govorili, da je ta sistem začasen, a traja že 32 let. Po pogovoru z vsemi parlamentarnimi strankami, vodji poslanskih skupin in predsedniki strank smo ugotovili, da bi konsenz lahko našli v proporcionalnem sistemu s preferenčnim glasom. Korak v smer, da bomo volili človeka, ne politične liste.
Najbrž poznate knjigo Cirila Ribičiča Volitve v slepi ulici, kjer predlaga spremembe …
Pogovarjala sem se z njim, predlaga kombiniran sistem, ampak soglasja za to v politiki še ni.
To je tudi napovedal ob izidu knjige.
Druga pomembna sprememba je umakniti imenovanje sodnikov iz politizacije v državnem zboru. Slovenija je edina država v Evropi, kjer se sodnike imenuje v parlamentu. V sistemu delitve oblasti je logično, da se imenovanje sodnikov prenese na predsednico države. Tudi za to moramo doseči konsenz. Tretja ustavna sprememba, ki si jo res želim glede na poznavanje preteklosti in težav vseh mojih predhodnikov, je t.i. obveznost podpisati zakon, čeprav veš, da je vsebina neustavna. Predsednik-ica države je danes poštar med državnim zborom in Uradnim listom. To ni prav. Če zakona ne podpišeš, tvegaš ustavno obtožbo. Ustavne spremembe bi morale iti v smer, da predsednik/ica dobi pravico do ustavnega veta. S tem pove, da z zakonom nekaj ni v redu, da misli, da ni ustavno skladen. Ustavni veto pomeni, da gre zadeva na ustavno sodišče zaradi ustavnopravnih argumentov. Upam, da bodo vsi, ki bodo sodelovali v razpravi, razumeli, da je v razmerju zavor in ravnovesij zelo pomembno, da ima predsednik/ica to pristojnost. To bom zelo zagovarjala. Predsednik države ni nevtralen, mora pa biti neodvisen.
Obe kot pravnici veva, kaj pomeni ustavno sodišče, mnenje in odločitve moramo spoštovati, to pa ne pomeni, da jih ne smemo kritizirati. Še posebej, če gre za ločena mnenja posameznih sodnikov, ki so sprta z ustavo in veljavnimi zakoni. Zdi se, kot da so pravo študirali ob delu, pa še to mimogrede.
Strašljivo se mi zdi, da eden od ustavnih sodnikov reče, saj vem, da človekove pravice obstajajo, ampak so šle predaleč. Seveda se potem sprašujemo, ali je za državo dobro, da takšne argumentacije poslušamo od ustavnega sodnika. Odgovornost nas vseh je, da to kritiziramo, a s kulturnim dialogom. Ne bom dovolila in se bom vedno oglasila, če bo kdo še kdaj tako pljuval po Ustavnem sodišču, kot se je to dogajalo v času Janševe vlade. Po njihovi interpretaciji smo bili Ustavno sodišče in jaz krivi za razraščanje epidemije, ker je ustavno sodišče odločilo na podlagi zahteve moje pisarne v imenu policijskega sindikata, da gre v sprejetem vladnem ukrepu za prikrito obveznost cepljenja. Prepričana sem bila, da bo ta odlok padel in tudi je. Kritika ni bila kritika pravne argumentacije, ampak škodljiva politična demagogija in zaničevanje ustavnega sodišča, ki si ga ne bi smel privoščiti noben politik.
Ustavno sodišče je po mojem mnenju sprejelo najbolj sporno odločitev zadržanje zakona o RTV. Obe sva delali na TVS, veliko stvari je bilo od nekdaj narobe, ampak to, kar se dogaja zdaj, je popolnoma nespametno. Vas to kaj skrbi?
Zelo. Ko gledam in poslušam, kaj se dogaja, sem res zaskrbljena. Ko se pogovarjam z nekdanjimi kolegi, mi je res težko, ko poslušam, v kakšnih razmerah delajo. To je odgovornost politike, ene in druge. To, kar si je uzurpirala desna politična opcija v javnem televizijskem servisu, je nedopustno, pa ne vem, če je to dovolj močna beseda. Je nesprejemljivo, je grozljivo.
Da se leva opcija ni odzvala, pa je še huje!
To je odgovornost te vlade. Še enkrat bom ponovila, kje sem videla možnost, da se »naredi red«, da se stvari postavijo na zdrave temelje, da se znotraj programskega sveta ne bo politiziralo ustroja javne televizije. Vsi se najbrž spomnimo vložene tožbe o odločitvi za novega generalnega direktorja. Tožba je bila upravičena. Gospod Whatmough ni izpolnjeval pogojev za zasedbo tega delovnega mesta. Tega so se na desnem polu očitno zavedali, manever, ki so ga izvedli, je ostal nekaznovan. Manever pa je bil naslednji – nov razpis po letu in pol mandata po vloženi tožbi. Ko nekdo torej že sedi na poziciji generalnega direktorja, a programski svet vseeno, popolnoma brez potrebe, objavi razpis. Upam si trditi, da je takšna poteza nezakonita. Razpis so nato tudi izvedli, Whatmough se je ponovno prijavil, čeprav je že bil direktor. Kakšno je bilo ozadje? Tako so mu za drugi mandat pokrili manko vodenja velikih sistemov, ker ga je že vodil leto in pol in ta gospod danes ne bo imel štiriletnega mandata, temveč petletnega in pol. Vsi programski svetniki, ki so glasovali za ta nezakonit sklep, bi morali biti razrešeni v državnem zboru, kar bi bila mnogo hitrejša in učinkovitejša rešitev, pa je niso zmogli, hoteli… Lahko se le sprašujeva, kaj je bilo zadaj.
Pravkar sem prebrala podatke, ki jih je objavil Marko Milosavljevič, FDV. Gledanost TVS 1 je v začetku leta v primerjavi z istim obdobjem lani padla od 10 do 15 %, v osrednjem večernem terminu med 19. in 20. uro pa za 19 %.
Same katastrofe!
Če to ni razlog za razrešitev odgovornih, potem ne vem, kaj bi lahko bil. Evgenija Carl je v intervjuju za Obaloplus opozorila, da imajo desni naštudirano pet, deset potez vnaprej in ostali mislijo, da bodo lahko to preprečili preprosto že s tem, da obstajajo.
Reform, ki se jih loteva ta vlada, in prav je, da se jih, se ne smejo lotiti preveč na hitro samo za to, da se o tem govori v javnosti. Ker če bo to edino vodilo, potem se bojim, da konec ne bo dober. Če se dotakneva samo zdravstvene reforme. Imeli smo jo leta 92 in potem nič več in danes smo tu, kjer smo. Stanje zagotovo ni dobro. Celovite in učinkovite zdravstvene reforme ne moreš narediti v enem mandatu, v proces priprave pa je nujno treba vključiti tudi opozicijo. Potem so tukaj še šolska reforma, pa prenova davčnega sistema, pokojninska reforma, prenova sistema plač v javnem sektorju. Vse to izvesti v letu 2023 je vsekakor ambiciozen cilj, ne vem pa, če tudi dovolj skrbno premišljen.
Predlog zdravstvene reforme je bil pripravljen v času ministrovanja dr. Dušana Kebra. Bela knjiga je bila napisana, a so se LDS- ovske glave odločile, da pol leta pred volitvami ni čas za reforme, ustavil jo je predsednik in finančni minister. Vedeti moramo, da je med lobiji zdravniški najmočnejši in bili so proti. To, kar se dogaja na področju zdravstva zdaj, je pa resnično nevzdržno.
Pred leti sem nekje rekla, da zdravstveni minister ne bi smel biti zdravnik … To ne leti na aktualnega ministra, gre zgolj za subjektivno prepričanje. Prav tako ne podpiram tega, da se sedaj zdravnike kar vsepovprek demonizira. Sama jih izjemno spoštujem, bo pa treba v okviru priprave zdravstvene reforme narediti tudi kakšen osnovni etični razmislek, ker zgodbe, ki v zadnjih dneh prihajajo npr. iz UKC Ljubljana, cehu zagotovo ne morejo biti v ponos.
Pritrjuje vam tudi ekonomist Maks Tajnikar. Dve stvari sta, za katere bi morala poskrbeti država, ki se deklarira kot socialna. Zdravje in izobrazba sta človekovi temeljni pravici. Tako lahko, ampak zelo previdno in z oklepaji, rečemo, da ljudje, ne glede od kod so, tudi uspejo. Moja stara mama je imela osem otrok …
Moja pa trinajst!
Vsi otroci so se šolali, štirje so diplomirali na univerzi. Danes je to nemogoče.
Že večkrat sem rekla in bom spet; želim si, da bi bilo v politiki več ljudi, ki bi delali za naslednje generacije, ne pa za naslednje volitve. Tega si res želim in s tem namenom sem tudi prišla sem. Ukvarjala se bom s strateškimi temami, kako jih bodo ljudje sprejeli, ne vem. Odziv je zaenkrat dober, lepo me sprejmejo povsod, tudi vsi tisti, ki jih povabim na pogovor, pridejo. Iz vseh teh pogovorov vidim, da je še vedno velika kritična masa ljudi, ki verjamejo v Slovenijo, vedo, da imamo lepo deželo, da je življenjski standard zaradi okolja in infrastrukture res dober, imajo pa ljudje dovolj prepirov v politiki. Za to spremembo pa potrebuješ zrele ljudi na desni in na levi.
Država živi tako dobro, kot živijo najranljivejše skupine.
So lakmusov papir družbe.
Po zadnjih podatkih ima 78 000 upokojencev pokojnino do 500 eur, 45 000 med 500 in 600, 124 000 med 600 in 700, do osemsto eurov ima več kot polovica upokojencev, vseh pa je 600 000. 300 000 ljudi živi na meji revščine. Po zadnjih podatkih je prag revščine 827 eur. To je 12 % ljudi v Sloveniji, od tega je 40 000 otrok. Ko sem bivšega predsednika vprašala, ali je kdaj opozoril koga na otroke reveže in kaj bo naredil zanje, se je seveda odgovoru izognil in začel govoriti o drugih temah. Zdaj isto sprašujem tudi vas. Kako torej? Ko je bil kovid in so bile šole zaprte, so otroci ostali brez dnevnega toplega obroka, za mnoge edinega.
Glede otrok ima Slovenija v okviru socialnih transferjev to zelo dobro urejeno. Ob tem podatek, ki je premalo znan, Slovenija je po najmanjšem številu mrtvorojenih otrok na prvem mestu. Zdravstveni sistem, patronaža, oskrba na tem področju je dobro urejena.
Dediščina preteklosti.
Upam, da jo bomo ohranili. Za otroke je poskrbljeno v šolah, v šolah otroci niso lačni. Država se premalo zaveda, koliko na tem področju naredijo nevladne organizacije, kar bi sicer morala storiti država. Ta odnos z nevladnimi organizacijami bom gojila naprej. Za to, kar me sprašujete, nimam čarobne rešitve, bom pa povedala, morda blasfemično stvar, ki bi jo želela večkrat slišati iz ust predsednika vlade. Dobro gospodarstvo, povečana vrednost, dodana vrednost na zaposlenega in posledica je boljša socialna država. Danes smo na 53.000 eur dodane vrednosti na zaposlenega, predsednik vlade je na začetku dejal, da bi jo morali dvigniti na šestdeset tisoč. O tem sem se pogovarjala z ministrom za gospodarstvo, ki pravi, da bi moral biti cilj še bolj ambiciozen, sto tisoč. Močnejše je gospodarstvo, večji so prilivi v proračun, bolj kakovostno državo imamo. To je krog, v katerega verjamem in je edini možen. Veliko delam z društvom Humanitarček. Na seznamu imajo 3200 Vid-žensk, ki so same, nad 65 let, revne, večina z najnižjimi pokojninami. Zanje je treba sistemsko poskrbeti. Na koncu se vedno ustavimo pri proračunski malhi, kdaj je pa treba tudi pogledati, kaj so prioritete. Če se dodaknemo pokojninske reforme, upam, da bo šla v smeri skrbi za najranljivejše, ampak moramo več delati na gospodarskem področju.
Arhitekt Boris Podrecca je v intervjuju za Večer dejal, da je v Sloveniji »na vrhove prišla generacija turbokapitalistov. Samo denar je tisti, ki šteje – lepo oblečeni so, imajo dekleti ali dve, lepa stanovanja, vozijo se v bentleyih, a so ubogi ljudje,« in kot pravi o vsem vedo vse, tudi o arhitekturi seveda. Zanimiva oznaka turbokapitalisti v Sloveniji?!
Ne vem, s kom se je arhitekt pogovarjal, a takih ljudi v Sloveniji lahko našteješ na prste dveh rok. Prej bi jim rekla novi bogataši, ki jih zanima samo denar, a glavnina podjetnikov ni takih. Naučiti se moramo gledati celoto in ne zaradi nekaj slabih ljudi, ki po Gaussovi krivulji vedno so, ocenjevati vse. Med podjetniki je veliko družbenoodgovornih, ki pomagajo nevledanim organizacijam. Ja, uspeli so v poslu, ne zamerim jim dobrih avtomobilov in lepih hiš, če dobro skrbijo za svoje delavce in so družbeno odgovorni. So dejanja, ki jih je potrebno obsojati, zadnji primer Boris Šuštar in njegov odnos do delavcev, migrantov. Ne smemo pa posploševati primer enega na ves podjetniški in gospodrski sektor.
S katerimi gospodarstveniki ste se že pogovarjali?
Ravno včeraj sem se pogovarjala s predsednikom in generalno direktorico gospodarske zbornice, res da o davčni reformi. Veliko se pogovarjam z gospodarstveniki, bila sem na otvoritvi novega inovacijskega centra Hisense Gorenje v Velenju, kjer sem se pogovarjala z mladimi, ki ustvarjajo gospodinjske aparate prihodnosti. V bližnji prihodnosti grem tudi v podjetji Carthago Odranci in MIK Celje, odpirata namreč dodatne proizvodne prostore in s tem visokokakovostna delovna mesta. Bila sem na Združenju Manager, na podelitvi naslova manager leta. Z Ivom Boscarolom se poznava že leta, ga zelo spoštujem ter tudi njegovo gesto, ko je znaten del denarja od prodaje podjetja vrnil v lokalno okolje. Veliko je takih, za katere niti ne vemo, da pomagajo. Mikropolo, podjetje v Mariboru, ki dela laboratorijski tehniko. V njihovih prostorih domuje nevladna organizacija Upornik, z njimi dnevno sodelujejo, njihova kuhinja socialno šibkim kuha brezplačne obroke. To so dobre zgodbe, ki jih moramo izpostavljati.
Omenili ste že veliko ljudi, s katerimi ste se srečali. Po kakšnem kriteriju sprejmete ljudi? Za bivšega predsednika vemo, da je sprejemal vse povprek, tudi vardiste. Ne vem, o čem se je pogovarjal z njimi. O tem, da je njihova dejavnost nezakonita? Bi jih vi sprejeli?
Ne, nikoli. Sem prva predsednica v zgodovini, ki je napisala svoj program, objavljen je na spletni strani. V njem so navedene moje prednostne teme, tisti, ki se bodo posvečali tem temam, bodo imeli odprta vrata. Osnovni kriterij za šole na primer, da pridem na obisk ali pa pridejo k meni je, da bodo nekaj delali na zeleni agendi ali na medgeneracijskem sodelovanju. Pri meni so pomembne vsebine in še enkrat vsebine in ljudje, ki prihajajo v hišo, morajo imeti vsebino.
Lestvice priljubljnosti so pokazatelj tega, koliko kdo dela. Manj delaš, višje na lestvici si. Recimo evropski poslanci, za katere res ne vemo, kaj počnejo, so zelo visoko. Izjema je bil bivši predsednik, ki se je podil po Sloveniji, kosil travo, kopal jarke, friziral glave, bil mesar, itd. itd in ljudje so rekli, tale je pa naš, počne tisto, kar mi.
Vi ste na drugem mestu po priljubljenosti. To si razlagam s tem, da niste delali velikih napak, pa tudi ljudje veliko pričakujejo od vas. Zatorej pazljivo, poglejte s kakšno prednostjo je začel premier, zdaj pa ga ne podpira že vsak peti vprašani v anketi. Hitro je izgubil prednost. Boste bili plat zvona, če boste padli na lestvici in s sodelavci oblikovali kampanje za dvig priljubljenosti?
Nihče me ne bo prepričal, da bi šla frizirat ali kopat jarke, delala bom po programu, ki smo ga zastavili, naprej. Da priljubljenost pade, mora biti nek vzrok, takrat je treba pogledati, kaj se dela narobe. Priljubljenost se gradi na vsebinah, ne na demagogiji na različnih družbenih omrežjih. Če se ljudje ne bodo poistovetili s tem, kar delam, bo to moja bolečina, vendarle pa mislim, da znam in zmorem ljudi prepričati, da delam stvari, ki so dobre za Slovenijo. Nisem prišla sem zaradi svojega videza. V življenju sem naredila že marsikaj in imam vse, kar potrebujem. Slišalo se bo populistično, ampak prišla sem trdo delati za Slovenijo. Predvsem pa nikoli ne moreš biti všeč vsem. To sem se naučila že takrat, ko sem prišla na televizijo. Obenem se naučiš tudi, da moraš delati nekaj, kar čutiš in v kar verjameš in da tega istega ne čutijo tudi vsi drugi. Polarizacija, ki smo ji priča, nam kaže na to, da skoraj polovica ljudi nikoli ne bo zadovoljna s tem, kar dela zdaj ta liberalna opcija. Tako pač je.
Taka desna opcija in retorika Janeza Janše, ki jo spremljamo že trideset let, je nekaj …
… kar zastruplja našo družbo bolj, kot bi si to zaslužili.
Kako se borimo proti temu?
Če karikiram, z več Anžetov Logarjev. Desnica mora obstajati. Demokracija pomeni veliko različnih mnenj, si pa želim in bom vedno opozarjala na kulturo dialoga in tega je na desnih političnih vrhovih manj kot na levi. Ko smo na družbenih omrežjih, se skrajna desnica in skrajna levica srečata na isti ravni, naša odgovornost pa je kultura dialoga. Upam, da bo gospod Janša enkrat spoznal, da to, kar dela, ni dobro za Slovenijo, polarizacija družbe pomeni gojenje sovraštva do drugače mislečih.
Sta se z Janšo že srečala?
Sem. Prišla sta skupaj z Jelko Godec, zelo dober pogovor je bil. Gospod Janša ima zgodovinski spomin, veliko stvari mi je povedal. Je dober politični strateg, ne vem pa, zakaj ga ta njegova bolečina in jeza vedno odneseta v cinično grobo retoriko: meni to ni všeč.
Je čas, da se upokoji?
Ne bom ga jaz pošiljala v pokoj, to je njegova odločitev. Volilci so tisti, ki bodo povedali, ali še sprejemajo njegov način političnega udejstvovanja. Morda je že v tistem zrelem obdobju, ko bo spoznal, da to, kar počne, ni dobro. Mislim, da bi znotraj stranke moralo obstajati zdravo jedro in dolžnost posameznikov bi bila, da bi ga opozarjali na to, kar večina v SDS ve, da ni dobro. Morda sem malo naivna in malo idealistična.
A je bila vaša vzornica Angela Merkel?
Mary Robbinson, nekdanja irska predsednica, mi je bližje, ker je pravnica in se zavzema za človekove pravice tako kot jaz. Mi je pa Merklova bila všeč kot modra in pragmatična političarka. Žal mi je, da je kar zginila s političnega zemljevida. Mislim si, da ima o trenutnem dogajanju v svetu povedati veliko pametnih misli.
Zakaj pa je ne povabite na obisk? Predsednik Kučan je veliko sodeloval z Vaclavom Havlom tudi potem, ko ni bil več predsednik.
Ja, dobra ideja.
