Kot je pred podelitvijo nagrad dejal direktor FSF Bojan Labović, je letos “dokumentarni film na pohodu” in prihaja tja, kamor spada, potem ko je bil dolgo zapostavljen. Delo režiserja Tomaža Groma z naslovom Ne misli, da bo kdaj mimo je po besedah žirije povsem samosvoj film z močnim emotivnim nabojem, ki zahteva prisotnega gledalca, eksperimentalen in enigmatičen, a hkrati subtilen, iskren in asociativno odprt.
Kamera povsod odkriva nove zgodbe in v banalnosti vsakdana najde poezijo, je podelitev vesne obrazložila strokovna žirija za kratke igrane, dokumentarne, eksperimentalne, animirane in študijske filme, ki so jo sestavljali Naško Križnar, Vladimir Šojat in Dušan Kastelic. “Film kot ritual, kot nuja, ki bolečino pretvarja v lepoto,” so še zapisali o filmu Ne misli, ki je nastal v produkciji Špele Trošt oz. Zavoda Sploh. Grom je prejel tudi vesno za najboljšo izvirno glasbo.
Omenjena žirija je sicer pregledala 43 filmov in po besedah predsednika Križnarja so bili najbolj kakovostni dokumentarci, veliko slabše pa so se odrezali eksperimentalni in animirani. Tudi med filmi, ki jih je obravnavala žirija za celovečerne filme, v kateri so bile Ana Šturm, Andrina Mračnikar in Anuša Kodelja, so prevladovali dokumentarci.
Zbudi me v režiji Marka Šantića obravnava aktualno tematiko in zavzame jasno stališče, je poudarila žirija za celovečerne filme. Film v produkciji Danijela Hočevarja in Zale Opara (Vertigo) skozi perspektivo izgube spomina odpira prostor za premislek o sovraštvu, nestrpnosti in nacionalizmu. “Pogumen in za današnji čas še kako relevanten film, ki o nasilju spregovori, ne da bi ga sam reproduciral v podobi,” še piše v obrazložitvi.
Zbudi me je dobil tudi vesne za najboljši scenarij, ki so ga napisali Marko Šantić, Goran Vojnović in Sara Hribar, za najboljšo glavno moško vlogo, ki jo je odigral Jure Henigman, za najboljšo stransko moško vlogo, prejel jo je Jurij Drevenšek, in za najboljšo masko, ki jo je prejela Lija Ivančič. Film je sicer nastajal skoraj osem let, je pojasnil režiser in poudaril, da je bilo to eno najtežjih obdobij za slovenski film, zaradi covida-19 in zaradi težav pri financiranju filmskega sklada.
Film režiserke Maje Prettner z naslovom Duhovnica je prejel vesno za najboljši film po izboru občinstva. Sara Gjergek je dobila vesno za montažo tega filma.
Ivan Gergolet je vesno dobil za režijo filma Mož brez krivde, v katerem “koncizno vodi glavna igralca ter skozi geste, poglede in dotike razpira njuno zapleteno notranje življenje, hkrati pa uspe v filmu razpreti tudi druge pomembne teme”.
Nagrado za najboljšo glavno žensko vlogo je dobila Diana Kolenc za igro v filmu Opazovanje. Za ta film sta Špela Jelovčan in Vasja Kokelj dobila vesno za najboljšo scenografijo, Jurij Zornik in Igor Popovski pa za najboljši zvok.
V filmu Vzornik je Vesna Pernarčič odigrala najboljšo stransko žensko vlogo, Katarina Šavs si je prislužila vesno za najboljšo kostumografijo.
Film Varen kraj je dobil vesni za najboljšo manjšinsko koprodukcijo in za najboljšo fotografijo, to je dobil Marko Brdar.
Vesno za najboljši kratki dokumentarni film Telo je dobila Petra Seliškar. Najboljši kratki igrani film je Kako sem se naučila obešati perilo v režiji Barbare Zemljič, najboljši animirani film Borbike Nike Jurman, najboljši študijski film Alenka v režiji Kristiana Bernarda Irgla in produkciji Jožice Šmid z AGRFT. Vesni za posebne dosežke sta dobila Damjan Kozole in Alex Cvetkov.
