Nejčeva nova knjiga je štiriletni zapis v kolumnah, v katerih nežno, a pogumno odpira svetove – od domačih ulic do oddaljenih otokov, od športnih igrišč do notranjih bojev. Z osebnimi anekdotami, refleksijami o družbi in razmisleki o človeškosti ustvarja prostor, kjer se besede ne le berejo, ampak čutijo. Nejc v knjigi pokaže tudi svojo intimno plat – tako kreposti kot ranljivosti – zato da bi se v njegovih izkustvih lahko prepoznali tudi bralci. V knjigi se sprašuje: kdo smo, kam gremo – in kaj v tem svetu ostane lepo.
V središču ni izmišljen junak, temveč avtor sam – Nejc, ki v vlogi opazovalca in pripovedovalca z odprtim srcem beleži odtenke sveta okoli sebe. Njegova iskrena, rahlo uporniška narava ga vodi skozi osebne trenutke, družbene pojave in drobce življenja, ki bi drugim morda ušli. Ob njem nastopajo ljudje, ki se ga dotikajo – prijatelji, novinarji, diplomati, politiki – ter celotna družba, ki se kaže kot kontrast ali izziv. Pa kraji, v katerih se avtor giblje – od Grosuplja do Pariza, od Murske Sobote do Lime– niso zgolj kulisa, temveč živi sogovorniki njegove misli.
Nejc se v knjigi dotika tem, ki izvirajo iz osebne izkušnje in subtilnega opazovanja: identitete in iskrenosti, empatije in sočutja, pripadnosti, družbene kritike, spomina in minljivosti. V središču so človeškost, (samo)spraševanje in ranljivost – tisto, kar nas dela resnične. Posebno sporočilo knjige je prav v tem, da se v hitrosti sodobnega sveta še vedno splača ustaviti, razmisliti in začutiti. Da lepota vsekakor ni popolnost – temveč iskrenost, ki ostane z nami tudi, ko besede odidejo. Še posebej je dragoceno, da jo lahko začutimo v malih zmagah in osebnih mejnikih, še preden jo pograbijo bremena družbenih spon. Nejca v prihodnjih tednih čaka kar nekaj promocijskih dogodkov, pa tudi kopica sladkih opravkov – priprave na prihod dojenčka. Z ženo sta že izvedela, da pričakujeta punčko.
