Neponovljivi virtuoz – maestro Stefan Milenković, v portoroškem Avditoriju

Deli novico s tvojimi prijatelji

Stefan Milenković bo 5. junija nastopil v Portorožu. Ob 330. obletnici Tartinijevega rojstva in Tartinijevem letu se bo 5. junija ob 21. uri v amfiteatru Avditorija Portorož predstavil domačemu in tujemu občinstvu z izjemnim komornim orkestrom Camerata Novi Sad. Poleg Tartinijevega Vražjega trilčka napoveduje tudi nekonvencionalno izvedbo Orfove Carmine Burane. Dogodek spada med izpostavljene koncerte v okviru projekta Tartini 330. Koncert rojaka je podprlo Ministrstvo za kulturo Republike Srbije in veleposlaništvo Republike Srbije v Sloveniji.

 

Komorni orkester Camerata Academica deluje pod okriljem Umetniške akademije v Novem Sadu, njegovi člani pa so asistenti, docenti in najboljši študenti akademije, med njimi nekateri danes že priznani solisti in člani evropskih orkestrov. Ansambel, ki je uspešno gostoval v Nemčiji, na Nizozemskem in na vseh pomembnejših glasbenih festivalih v nekdanji Jugoslaviji (Bemus, Nomus, Ohridsko poletje), je zaradi krize v državi prenehal delovati leta 1999. Na pobudo violončelista Marka Miletića so ga obnovili leta 2007 in odtlej se Camerata Academica znova lahko pohvali s kritikami, ki poudarjajo lepoto tona in prepričljiv glasbeni izraz. Orkester je dovolj majhen, da lahko izvede koncerte v vsaki dvorani, a dovolj velik in kakovosten, da poslušalcem poleg užitka ob komornem muziciranju ponudi tudi polno simfonično doživetje.

 

Violinist Stefan Milenković, ki je bil v Srbiji leta 2002 razglašen za umetnika stoletja, leto pozneje za najbolj humano osebnost in leta 2010 za osebnost leta, ima za sabo že izjemno dolgo in ustvarjalno umetniško pot. V osemdesetih je zaslovel kot čudežni otrok (pri desetih letih je igral predsedniku Reaganu, pri enajstih Gorbačovu, pri štirinajstih papežu Janezu Pavlu II.). Ko je bil star 16 let, je odigral svoj tisoči koncert, pri sedemnajstih pa je imel v žepu že številne zmage in nagrade na najuglednejših mednarodnih tekmovanjih. Po študiju na Glasbeni akademiji v Beogradu in na znamenitem konservatoriju Juilliard School v New Yorku se je razvil v enega najbolj iskanih violinskih virtuozov svoje generacije. Nastopa z najodličnejšimi svetovnimi orkestri in z mojstri taktirke, kot so sir Neville Marriner, Lorin Maazel, Vladimir Fedosejev, Daniel Oren in En Shao, kritika pa njegove nastope ocenjuje s presežniki. Več kot dve desetletji je že predan pedagoškemu delu: poučeval je na Juilliard School in bil izredni profesor violine na Univerzi v Illinoisu. Trenutno je umetniški vodja nove koncertne dvorane v Novem Sadu in izredni profesor violine na tamkajšnji univerzi. Stefan Milenković igra na violino Giovannija Battiste Guadagninija iz leta 1783.

 width=

Vse skladbe so prirejene za zasedbo godalnega orkestra Camerata Novi Sad, ki bo neponovljivega solista Stefana Milenkovića pospremil na koncertu 5. junija. Violinski mojster si je izbral dve sonati Giuseppeja Tartinija – Vražji trilček in Didone abbandonata. Tartini je skladbi napisal za solo violino in basso continuo. V izvirni različici sta namenjeni izvedbi s solistično violino ob spremljavi akordičnega instrumenta s tipkami (orgle ali čembalo) in godala, kot je violone, violončelo ali kontrabas. Priredbi, ki ju je za solista Milenkovića in orkester pripravil Svetozar Nešić, sta dodelavi Tartinijevega zapisa; melodične linije, ki jih izvajajo orkestrske sekcije (prve violine, druge violine, viole, violončeli …), izhajajo iz spremljevalnih akordov. Slavnima Tartinijevima sonatama bomo tako prisluhnili v zelo privlačnem novem orkestrskem zvoku. (Besedilo: Margherita Canale, muzikologinja Tržaškega konservatorija Giuseppe Tartini).

 

Maestro Stefan Milenković je od vedno želel igrati Carmino Burano, vendar je menil, da je takšen podvig nemogoč, ker je Orf delo napisal za večje sestave: za ogromen orkester, nekaj zborov in dva klavirja. Menil je, da bodo vsi poskusi “ukrotitve” skladbe za manjšo zasedbo izjemno zahtevni. Vendar se svojim sanjam ni želel odpovedati in nekega dne se mu je nasmehnila sreča, ko je naletel na nevsakdanjo in subtilno skladateljico Ano Krstajić. Tedaj je vedel, da se mu lahko sanje uresničijo. Carmina Burana je edinstveno delo, zapisano na podlagi 254 rokopisov srednjeveških pesmi iz 11., 12. in 13. stoletja, ki so jih odkrili v benediktinskem samostanu v Bernu na Bavarskem. Skladbe so delo potujočih študentov in klerikov, umetnikov in glasbenikov, t. i. golijardov, ki so strogo zagovarjali hedonizem in sproščenost, obenem pa pisali predrzne, ustvarjalne, uporniške in ironične pesmi, polne humorja – takšne, ki so opevale predvsem življenje. Pesmi so odkrili leta 1847, Carl Orff pa se je z njimi prvič srečal šele leta 1934. Ob pomoči Michaela Hoffmana, študenta prava in latinskega jezika, je pripravil izbor 24 skladb, za katere se je odločil, da jih bo uglasbil kot scensko kantato. Bil je namreč velik zagovornik gledališke zasnove t. i. svetovnega gledališča, Theatrum Mundi, v katerem so glasba, gibanje in beseda nerazdružljivi. Tej zasnovi se popolnoma organsko prilega eno izmed golijardnih nenapisanih pravil, da je življenje podvrženo naključju in sreči, kar simbolično upodablja kolo sreče. Zasnova kolesa nedvomno v celoti prežema skladbo O Fortuna (Sreča), v kateri se prvi stavek ponovi na začetku in na koncu, notranji stavki pa ponazarjajo sklenjen krog in se vračajo na začetek, kot bi lovili lasten rep – s ponavljanjem mantre prevzamejo poslušalce. Nesreča se prelevi v srečo in daje občutek upanja. Ob upoštevanju vseh dejstev pa postane jasno, da je igračkanje nemškega skladatelja neobvladljivo in genialno.

 

In umetniki? V izvirni komorni zasedbi se lahko umetniki pri interpretaciji s popolno svobodo prepustijo trenutku in neomejenim horizontom. Maestro Milenković verjame, da se na odru lahko z izvedbo tega monumentalnega dela vračamo k prvobitni, intimni in neposredni izvirni obliki pesmi, ki so jih v srednjem veku igrale, recitirale in pele manjše zasedbe golijardov – z vso zanesenostjo, satiro, uporom in predvsem z ljubeznijo in gorečo željo do življenja. (Besedilo: Stefan Milenković).

 

Koncert ponuja vrhunsko klasično glasbo v izvedbi violinista svetovnega slovesa, ki ob vsakem nastopu znova in znova preseneča z neponovljivo interpretacijo. Noben Milenkovićev koncert ni enak prejšnjemu, vsak je enkraten in neponovljiv, ki poslušalcu podarja trenutek za vse življenje.