»Kot otroka so me starši vključevali v različne športne dejavnosti in me vzgajali v športnem duhu, tako da sem se preizkusila skoraj v vseh športih v Kopru. Spominjam se, kako sva z dedkom spremljala športne dogodke, ki so jih predvajali po televiziji in zato sem si že kot majhna deklica želela postati vrhunska športnica. Od malega sem oboževala morje, plavati sem se naučila, ko sem bila stara komaj tri leta in vsa poletja sem večino časa preživela na plaži,« v smehu pripoveduje Špela, ki je začela trenirati kajak čisto po naključju, saj tega športa sploh ni poznala.
Usodna simpatija je prerasla v ljubezen
Zgodilo se je takole: »S sošolko sva bili zaljubljeni v sošolca, ki je treniral jadranje. Ko sva se enkrat po šoli sprehajali po Semedelski cesti sva na morju videli majhne čolničke, v katerih so veslali otroci in se pri tem zelo zabavali. Spogledali sva se in dobili enako zamisel. Če bi se medve vpisali v ta klub s čolnički, bi videvali sošolca ne samo v šoli, ampak tudi po šoli, ko bo on jadral, medve pa veslali. Rečeno – storjeno. Tako sva že naslednji dan odšli v Žusterno in se vpisali v kajakaški klub. Šele čez čas sva ugotovili, da se najina zamisel ne bo uresničila, ker bova medve veslali, ko bo morje mirno, on pa jadral, ko bo pihalo, vendar sva se tako zelo navdušili nad veslanjem, da sva kljub temu ostali. Takrat sem bila stara trinajst let. Kajak na mirnih vodah v Sloveniji ni imel tradicije, takrat ni bil vključen niti v Kajakaško zvezo in sem na svojem prvem državnem prvenstvu veslala v Zagrebu, saj smo bili člani njihove zveze. Bili smo super družba. Bilo nas je toliko, da smo se na tekmovanja, ki smo jih imeli skoraj vsak vikend, vozili z velikim avtobusom.
Čez poletje smo se med jutranjim in popoldanskim treningom družili v klubu, se igrali, kopali, kdaj pa kdaj tudi ušpičili kakšno lumparijo. Na to obdobje in družbo imam zelo lepe spomine in je tudi eden glavnih razlogov, da sem vztrajala v klubu,« pripoveduje Špela. Njene besede pa potrjuje podatek, da ima z večino tudi po tolikih letih še vedno zelo dobre odnose.
Takrat je trenirala samo poleti, saj ni bilo kadra, ki bi jih lahko pripeljal do vrhunskih rezultatov, ki si jih je sama tako vroče želela. Resno pa je začela trenirati, ko je bila stara enaindvajset let. »Takrat sem spoznala in se zaljubila v Stjepana (moža), ki je prihajal iz kajakaške družine, z medaljami iz olimpijskih iger ter svetovnih in evropskih prvenstev. Treniral je na Madžarskem, ki je ena izmed velesil v našem športu, in odšla sem z njim. Zelo hitro sem napredovala in tudi osvojila svojo prvo medaljo na svetovnem prvenstvu, kar mi je dalo še dodaten zagon, da lahko postanem vrhunska tekmovalka,« razlaga Špela, ki je znala imenitno združiti vrhunski šport in družino. Leta 2014 je prvič postala mama in od takrat so se njene prednosti spremenile. Otroci so vedno na prvem mestu, čeprav se je uspela vrniti še boljša, kot je bila.
Lepo se je vračati v domači Koper
»Za to pa gre največja zahvala Stjepanu, ki me podpira in mi pomaga, ter mami, ki potuje z nami na priprave in tekmovanja, da so lahko otroci ves čas ob meni. Velikokrat ni enostavno, ampak z željo, ostedotočenostjo, dobrim načrtovanjem in njuno pomočjo, je dosti lažje,« pove in doda, da je v svoji karieri prepotovala že velik del sveta, vendar se vedno zelo rada vrača domov. Življenja v Kopru ne bi zamenjala z nobenim drugim mestom. »Koper se iz leta v leto bolj razvija, postaja lepše in bolj moderno mesto, vanj prihaja vedno več turistov. Septembra nimam tekem in treningov, zato smo ponavadi odhajali v tem času na dopust. Ker je starejši sin šoloobvezen, to ni več mogoče. V zadnjih letih je Koper poln turistov čez dan kot tudi zvečer, da se tukaj počutimo tako doma kot na lepih počitnicah,« sklene.
