Najbolj opazna je nova podoba Manhattna z neskončno visokimi, tankimi, pravokotnimi stolpnicami, zakoličenimi na vseh štirih straneh;višje so od vseh drugih zgradb v mestu, delujejo kot nekakšni nosilni stebri, na katere nameravajo postaviti most ali desetpasovno avtocesto. Seveda si vse skupaj izmišljujem. Toda osebno ne vidim razloga, zakaj so morali iznakaziti mesto, ki je imelo svoj skyline, svojo podobo elegantnih linij kot tudi gub. Skratka osebnost in prepoznavno identiteto in, dovolite mi, tudi nekaj humanosti. Morda je najbolj objektivna pojasnitev, zakaj tako nasilen poseg to, da si je veliki kapital postavil spomenik – telesno mejo skrajno polarizirane družbe med ekstremno bogatimi in anonimno maso ljudi, potlačeno v življenje vsakodnevnega preživetja. Skratka, med oblaki lebdijo razkošna, a prazna etažna stanovanja, ki niso nič drugega kot operacije pranja denarja tujih mogotcev. Ko je mesto odobrilo gradnjo teh razkošnih pošasti, je obljubljalo učinek trickle-down economy; da bodo miljarde in milijarde dolarjev tujih, anonimnih investitorjev v nepremičnine na Manhattnu prebivalcem izboljšale kakovost življena. Po drobtinicah. Seveda na pločnike Manhattna ni padla niti ena drobtinica, ne zdrava zel.
Tisto, kar obiskovalca postkovid New Yorka nabolj prevzame, je 65 000 dostavljalcev hrane, ki so Manhattan prevzeli v svoje roke. V glavnem gre za prišleke, tako imenovane latinose, ki so v letih kovida izkoristili izolacijo, zaprte restavracije, se opremili z električnimi kolesi z močnimi baterijami, ki dopuščajo hitrost 50 km na uro. Kolesa so tiha, vozniki mladi, poslovni model tak, da od dostavljalcev zahteva hitrost, ki edina zagotavlja določen zaslužek. Ti dirkači, ki ne izbirajo med vrtoglavo vožnjo po pločnikih, slalomom med avtomobili, vse ostale udeležence prometa, predvsem pa pešce spravljajo v stalno nevarnost, so po gibanju in hitrosti še najbolj podobni zaletavemu spidiranju ščurkov.
Primerjava noče biti žaljiva, saj gre za povsem novo kategorijo delavskega razreda, ki skuša preživeti in se organizirati, se osvoboditi gig ekonomije. Za novo mrežo tisočih dostavljavcev je dovolj poziv preko aplikacije in najbližji dostavljač odvihra po svoj borni zaslužek. Kolesa,ki stanejo od 1800 do 2500 dolarjev, so draga, baterije zanje pa trajajo približno sedem ur. Novi delavski razred so prišleki brez dokumentov; sami so morali razviti sistem omrežja delavnic za popravila, skladišč za baterije, polnilne postaje in v zadnjem času celo enote za varnost. Vse bolj pogosto se namreč dogaja, da dostavljalce napadajo in ropajo neznanci.Povpraševanje po e-kolesih je veliko. Kriminal narašča, nesreče se množijo, tudi s samovžigi sumljivo sestavljenih baterij. Mestna administracija zdaj poskuša masi novih delavcev zagotoviti vsaj minimalno plačo, to je dvajset dolarjev na uro. Do zdaj je bil povprečen zaslužek sedem dolarjev na uro. Se nadaljuje.
