Ni ga junaka, ki ni začel s Tomosom!

Deli novico s tvojimi prijatelji

Pisalo se je leto 1954, ko se je tedanja slovenska vlada sredi oktobra odločila, da se bo tovarna motorjev zgradila v Kopru. Po dobrih petih letih je nastalo novo tovarniško poslopje, ki ga je uradno odprl Josip Broz-Tito.

 

Prvi motor, ki so ga sestavili v Tomosu, je bil model Tomos Puch SG 250. Vzporedno z licenčno proizvodnjo je tekla tudi proizvodnja lastnih serijskih modelov, kjer je šlo za izpeljanke mopeda Puch MS 50, ki so jih poimenovali Colibri.

 width=Tako se je začela pisati zlata zgodovina Tomosov in vseh današnjih nostalgikov, ki doma skrbno čuvajo svoje mopede. Svoje unikatne motorje, ki so jih izdelovali naši starši, nonoti, sorodniki, prijatelji in so v njih pustili svojo dušo, svoj pečat.

In prav tako, kot se je nekdo spomnil, da bi lahko v Kopru zgradil podjetje motornih vozil, se je nekdo spomnil, da bi lahko ustanovil društvo vseh ljubiteljev motorjev.

»Ideja za Baril Riders je prišla čisto tako, spontano, iz enega prijateljskega klepeta s hladnim pivom v roki. Že takrat smo se veliko družili in se ukvarjali z motorji in smo si rekli: “Zakaj ne bi ustanovili kluba?” Sprva smo se le družili, izmenjevali ideje, si pomagali, hodili skupaj na izlete in si nato, malo za šalo malo za res, našili našitke, natisnili majice in skupaj kot ekipa obiskovali moto zbore. Na tak način se je širil dober glas in počasi so se nam pridružili še novi člani in ekipa se je večala in večala,« se spominja Uroš Šarkanj, predsednik društva Baril Riders in eden izmed treh ustanoviteljev kluba.

 

»Na samem začetku smo bili jaz Uroš – Đarhy, Robi – Bibi iz Šalare in Robi – Wolf rider. Vsi trije smo se veliko družili pri Robiju v Šalari. On je mojster za Tomose. Ne potrebuje nobenega opisa, ker se besede o njem širijo z njegovim odličnim delom. Je eden izmed največjih ljubiteljev Tomosov, kar jih poznam, popravlja jih že vse življenje. Vse naredi, od začetka do konca, vse dela sam, dela za prijatelje in to mu je v največje veselje. Vsi trije se poznamo že več kot 20 let in ta blisk o ustanovitvi kluba nas je doletel, ko smo bili skupaj. Najprej smo se v klubu Baril Riders ukvarjali z velikimi motorji, šele potem smo odprli sekcijo s Tomosi in zadeli v polno. Pri nas na obali obstaja prava »Tomos nostalgija«, ki nas še dandanes vse povezuje. Leta 2007, ko se je vse začelo, nismo imeli nekega prostora, družili smo se v domačih garažah, nekaj časa smo bili tudi v prostorih Indeja kot skvoterji, pa v kontejnerjih na Serminu, pri članih doma in zdaj, od poletja naprej, smo na poligonu za gasilce, na Šmarski cesti.«

 width=Kolikor sem uspela spoznati Uroša, predsednika kluba Baril Riders, lahko rečem, da je eden izmed najbolj predanih predsednikov, ki sem jih kadarkoli imela pred seboj. Njegova zagnanost v pripovedovanju, ljubezen, ki jo goji, ne samo do motorjev – do Tomosov, ampak do vseh članov njegove ekipe, je res nekaj posebnega.

 

»Takrat, na samem začetku, je bilo vse bolj noro. Vozili smo se, žurali, pili in dobivali res čudne ideje. Nekatere smo celo uspeli uresničiti (smeh). Vse nas je povezovalo to, da smo vsi začeli s Tomosom. Ni ga junaka, ki ni začel s Tomosom. Nekateri so ga uspeli obdržati pri hiši že od samega začetka, drugi ne, tretji pa, kakor jaz, smo si ga uspeli ponovno kupiti nazaj. Gre za eno res veliko otroško nostalgijo, ki nam je ostala in verjamem, da bo tako, tudi ko bomo stari. Tomos je naše, domače, tu iz Kopra in veliko ljudi je delalo v tej tovarni. Vsi smo zrasli z njimi in takrat so bili vsem dostopni. Veliko mojih znancev je “podedovalo” mopede od svojih očetov, nonotov in tako so dobili še večjo sentimentalno vrednost.«

 

Tako močno sentimentalno vrednost, da jih še dandanes združuje in jim daje voljo početi res velike stvari.

 width=Eden izmed vaših najodmevnejših dogodkov je vsakoletna Božičkova vožnja.

»Res je! Vsako leto se konec decembra oblečemo v Božičke in po vsej Obali delimo sladkarije otrokom. Letno izdamo tudi koledar z našimi puncami. Čez poletje izberemo motorje, punce, lokacije in naredimo 12 fotografij. Zelo radi organiziramo enodnevne izlete po Obali in Istri in pa dvakrat na leto drag race, ki je bil omenjen tudi v dokumentarcu o Tomosu. Slednjega smo začeli bolj za hec, kot vsako našo noro idejo, se je pa tako dobro prijel, da smo predlani organizirali že 16 zapovrstjo.«

 

Paradni konj kluba Baril Riders pa je nedvomno vaš unikatni sodček.

»Jooj, koliko zgodb imam o njem (smeh)! Če bi ta sodček lahko govoril, se ne bi ustavil dva tedna. Štorija s sodčkom se je začela z našim večnim problemom: kam kaj spraviti? Vedno smo se naokoli vozili z mopedi in nikoli nismo vedeli, kam dat naše stvari. Moped ni kot skuter, ki ima prostor pod sedežem, moped nima nič. Nismo imeli kam dati oblačil, hrane, pijače in zato sem si rekel, da bom naredil eno prikolico. Potem pa sem dobil ta sod in ker smo Baril Riders, je padla ideja, da bi kar njega predelal. Zdaj ga že vsi poznajo, vsi na vseh Tomosijadah in na vseh drugih zborih. Vsi so že pili iz njega. Sod drži kar 60 litrov. Lani smo z njim šli celo v Vipavo, v Ajdovščino na Tomosijado. Z zmerno vožnjo prideš z njim kamor želiš.«

 width=Ob poslušanju še vseh ostalih norih zgodb, ki jih pa žal ne smem napisati v tem članku (vam pa jih Uroš z veseljem pove v živo), sem skoraj pozabila na eno izmed glavnih vprašanj: Od kod ime Baril Riders?

»Haha, saj res, o tem še sploh nisva uspela govoriti. No, mi smo se trudili najti pravo ime, prav takšno, ki bi nas lahko res opisalo, ki bi dalo takoj vsem vedeti, kdo smo in kaj smo. In smo iskali in iskali in skušali najti eno nevsakdanje ime. Pa smo začeli izhajati iz sebe, iz naših druženj in iz dejstva, da radi kdaj kaj spijemo in nazdravimo in je en fant, ki takrat ni bil niti član našega kluba, rekel, da bi lahko bili baril kot sod vina oz. piva. Ideja nam je bila takoj všeč, zagrabili smo jo in še danes jo nosimo s ponosom.«

 

Vam priznam, da če bi me Tomosi zanimali, bi se takoj včlanila v njihov klub. Že sama debata z Urošem me je tako navdušila in v meni pustila tak lep pečat, ki ga ne bom pozabila. Res me veseli, da tudi v tem času na naši Obali še obstajajo tako močni klubi, ki držijo skupaj, se podpirajo, vzpodbujajo, družijo, predvsem pa organizirajo dogodke, kjer lahko stkemo nove vezi. »Če bi moral naš klub opisati s tremi besedami, bi rekel, da smo: blood, sweat and beer, kar pomeni kri, pot in pivo z veliko mero druženja, zabave in dobrega vzdušja.«

 

In prav takšne sem jih tudi sama začutila.

 

Klara Beltram