Verjetno vsak od nas pride v leta, ko se sprijazni s svojim življenjem, včasih si tudi čestita, da vsega le ni naredil tako narobe in da ima tudi tisto, kar bi lahko bilo boljše ali drugače, svoj smisel. Sprijaznimo se s časom, v katerega smo rojeni, navadimo se ga in sčasoma se nam zdi, da ni drugega časa, ki bi bil boljši od časa našega življenja. Seveda, saj je to čas, ki ga oblikujemo mi. Z domačim krajem imamo morda več težav, pa tudi več svobode. Lahko ga zapustimo, če se nam zdi, da nam ne ponuja možnosti za dostojno življenje ali je za naše potrebe premalo ambiciozno okolje, premalo učeče, preveč ruralno ali preveč urbano. Lahko ga zapustimo in bodo naši spomini vedno tekali le po ulicah našega otroštva, lahko pa ostanemo in ga gradimo, zgradimo nove ulice in poti, nova križišča, kjer se bosta srečevali preteklost in prihodnost. Če seveda znamo in razumemo Newtonovo misel, da stojimo na ramenih drugih in zato vidimo dlje. Prostor, v katerem živimo, je zajet v naslovu našega časopisa. Oblikovali so ga ljudje, ki se niso ustrašili gradnje novega pristanišča, radia in televizije pa kasneje hotelov in razvoja turizma v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja, ki se niso ustrašili gradnje univerze, znanstvenega središča in gledališča v tem stoletju. Danes, ko živimo v strahu pred apokaliptično prihodnostjo, težko razmišljamo o njej. Mogoče je prav tu iskati vzroke, da se tako rigidno oklepamo sedanjosti, naših trenutnih družbenih vlog in odnosov, da nam ni mar za strategije: okoljske, družbene, kulturne, tudi za gospodarske ne. Da se niti zavedamo ne, kako pomembno je učenje in znanje, kako pomembna je umetnost, ki razvija naš čustveno miselni aparat, da bomo lahko ob srečanju s težavo ali nerazumevanjem dejavnejši, da bomo hitreje osvojili neznane pokrajine misli in duha. Da bomo razumeli, da smo zavozili tako zelo, da nas lahko rešijo samo otroci, ki ta hip v svetu rešujejo svoja gola življenja, ko rešujejo planet. V filmu Kavelj 22 stari Italijan takole pravi mlademu Američanu: »Italija je siromašna in šibka dežela. To nas dela močne. Rim je propadel, Grčija, Perzija, Španija, vse velike države propadejo. Zakaj ne bi tudi vaša?« V novo desetletje vstopamo, naj ne bo cinizem in prezir tisto, kar nas hrani in osmišlja.
Katja Pegan
