Se je že kdo vprašal, kaj pomeni biti delavec, ki ne prejema človeških navodil, saj mu delo razporeja računalniški program? Ves čas ga nadzorujejo sistemi za spremljanje gibanja po ulicah, ki beležijo vse gibe in opravljeno delo. Med delom mora ves čas spremljati navodila na osebnem terminalu, ki mu pravijo, kam naj gre po določeno naročilo in kam naj ga dostavi. Če je prepočasen, lahko izgubi delo.
To ni odlomek iz kakega ameriškega filma. V takšnih okoliščinah dejansko delajo dostavljavci hrane, ki jim z angleško različico pravimo »riderji«. Zaradi covida-19 je že med spomladanskim valom epidemije dostava hrane na dom začela cveteti, z njo pa tudi povpraševanje po dostavljavcih. Ker gre za razmeroma slabo plačano delo, takšna dela
opravljajo brezposelni ali migranti. V Trstu skoraj izključno migranti. Fantje stari med 20 in 30 let brez poklicnih opcij. Dostava jim predstavlja edino možnost zaslužka.
Vsak dan, v lepem in slabem vremenu, se zbirajo na Goldonijevem trgu. Ta trg ob določenih urah spominja na Amazonov distribucijski center. Pri izbiri lokacije so fantje poiskali kraj, ki je na strateški točki, se pravi v neposredni bližini restavracij, ki v zadnjih mesecih služijo predvsem z dostavo hrane na dom. Za delo uporabljajo kolesa, ki so jih plačali iz lastnega žepa. Tudi po tisoč evrov. Plačati so morali celo velike torbe za dostavo hrane. Na nekaterih so napisi Just Eat, na drugih Glovo, Uber in Deliveroo. Gre za multinacionalne družbe, katerih skupni imenovalec je, da so v koronačasu zabeležile ogromen porast prometa, dobičke pa kujejo na račun izkoriščanja dostavljavcev.
Da je slogan digitalnih platform Sam svoj šef daleč od resnice, smo se prepričali v sredo zvečer, ko smo se ustavili na Goldonijevem trgu in poklepetali z »riderji«. Najprej smo mislili, da nam ne bodo veliko povedali, a zgodilo se je nasprotno. Sogovorniki so se izkazali za zgovorne. Okoli 19. ure je bilo na trgu več kot 30 dostavljavcev. Največ naročil imajo v slabem vremenu, ki njihove delovne pogoje še otežuje. »Delati v dežju in burji je pravi preizkus človeške moči. Nimam posebne obleke za dež. Ta bi stala preveč. Vse prihranke sem vložil v nakup e-kolesa,« nam v slabi italijanščini pove 29-letni mladenič iz Pakistana, ki je v Trst prišel pred petimi leti. Nekaj časa se je preživljal kot pomočnik v kuhinji, pred šestimi meseci pa se je začel preživljati kot dostavljavec hrane. Na dan zasluži v povprečju 25 evrov, ob koncih tedna, ko ima več dela, lahko zasluži do 50 evrov na dan. Na mesec lahko zasluži tudi po 800 evrov, razlaga sogovornik, ki opiše tudi, kako stresno je lahko to delo. Hrano je namreč treba dostaviti v kar najkrajšem času.
Okoli osem minut časa imajo dostavljavci na voljo za bolj oddaljene destinacije, za tiste bližje pa jim ne preostane nič drugega, kot da hrano dostavijo v pičlih treh minutah. »Moramo biti hitri kot blisk. Ni časa za počasno kolesarjenje,« pravi dostavljavec, ki je med klepetom z nami prejel naročilo, ki ga je moral dostaviti v Ul. F. Severo. Še nekaj smo ga hoteli vprašati, a fant je švignil na cesto.
Pod drevesi sta sedela dva dostavljavca, oba iz Pakistana, ki delata za platformo Uber eats. Njuna plača je v primerjavi s kolegom, ki dela za Just Eat, veliko nižja. Na mesec zaslužita med 300 in 400 evrov. Pa ne zato, ker bi delala manj od tekmeca, temveč zato, ker Uber svoje ljudi plača slabše. Za tega ponudnika dostave hrane na dom je tudi značilno, da v svojem seznamu nima resnejših restavracij. V Trstu sodelujejo predvsem s ponudniki hitre hrane, kot je denimo Mc Donald. Sogovornika ne govorita italijansko. Zato preklopimo na angleščino.
Zgovoren je zlasti 25-letni fant, ki ni zadovoljen s pogoji dela. Njegova cena dostave ni fiksna. Za štiri prevožene kilometre mu plačajo po tri evre, če odšteje davke, mu ostane nekaj več kot dva evra na dostavo. In koliko dostav opravi na dan? »Včasih nobene. Danes še nisem premaknil kolesa,« vdan v usodo pove sogovornik, ki v isti sapi prizna, da je zelo težko preživeti s takšno plačo. In če zboli? Ima bolniško? »Nimamo nobene bolniške. Niti, če se med vožnjo kolesa poškodujem, nisem upravičen do nadomestila,« pove mladenič, ki je postregel še z eno informacijo, ki govori v prid tezi, da ponudniki dostave hrane dostavljavce neusmiljeno izkoriščajo. Veliko torbo za dostavo hrane si Uberjevi dostavljavci morajo kupiti kar sami. Zanjo morajo plačati 75 evrov. Če se strga ali kako drugače poškoduje, morajo iz lastnega žepa plačati novo. Investiral je tudi v kolo. Za e-kolo je plačal 450 evrov. Po ravnem mu to dobro služi. Po klancih pa slabše. »Malo denarja, malo muzike«.
In zakaj ne gre h konkurenci, k družbi Just Eat? Ker to ni enostavno. Če dostavljavci nimajo urejenih vseh dokumentov, za Just Eat ne morejo delati. »Jaz nimam dovoljenja za bivanje. Vložil sem prošnjo, a ta dokument ni dovolj za Just Eat. Za Uber pa je to potrdilo včasih dovolj, včasih pa tudi ne. Ko se odločijo za drugo varianto, ti zaprejo račun na platformi,«
razloži sogovornik, ki redkokdaj prejme napitnino. Najvišja napitnina, ki jo je prejel doslej, je znašala pet evrov,« nasmejano pove sogovornik, ki doda, da se to zgodi enkrat na šest mesecev. »Če bi se pogosteje dogajalo, bi mi prav prišlo. V Trstu sem skupaj s soprogo, ki nima službe,« pravi sogovornik, ki namerava ostati v Trstu. Tržačani se mu zdijo dobri ljudje.
Še težje je delo za Pakistanca, ki dela za Deliveroo. Ta digitalna platforma svoje delavce plača zelo slabo. Preden je prišel v Italijo, je bil 29-letni sogovornik v Avstriji, v Trst pa je prišel, ker je slišal, da so tu prijaznejši do migrantov. Zadnja plača, ki mu jo je izplačal Deliveroo, je bila 300 evrov, tisti dan, ko smo se z njim pogovarjali, je zaslužil bore tri evre. V celem dnevu je prejel naročilo za eno samo dostavo. Hrano dostavlja z navadnim kolesom. Za električno ni imel denarja.
Ob koncu večera smo poklepetali še s 25-letnim Afganistancem, ki je prepričan, da je to delo izkoriščevalsko, ker večina ljudi, ki opravlja ta poklic, ne pozna zakonov in pravic, ki bi jih lahko imeli delavci. Sogovornik je pred tem delal pri Tržačanu, ki je bolehal za neozdravljivo nevrološko boleznijo. Potem ko mu delodajalec v treh mesecih ni dal enega prostega dneva, se je odločil poiskati novo službo. To je dobil pri digitalni platformi Just Eat. Zanjo dela šele en mesec, a je v tem obdobju delal v dežju in močni burji, ki sta ga dodobra prestrašila. »Migranti se trudimo, da bi se integrirali, a sistem nam ne pomaga. V Evropi sem že pet let. Najprej sem bil v Švici, nato sem šel na Hrvaško, nato pa sem na ilegalen način, peš skozi gozdove, prišel v Italijo, kjer sem pričakoval več pomoči, a žal se tudi tu moramo znajti. Pred dnevi sem zaradi nepoznavanja pravil prejel tudi globo,« vsakodnevne stiske migrantov opiše 25-letnik, ki mora prvo plačo še prejeti. Računa na 700 evrov. Kaj pa napitnine? V tem mesecu je prejel samo eno napitnino, a na srečo visoko. »Gospa z nemškim priimkom mi je dala 20 evrov,« veselo pove sogovornik, ki namerava ostati v Trstu, kjer bi rad poiskal manj izkoriščevalsko delo.
Sanela Čoralič
Primorsi dnevnik
