UMETNA INTELIGENCA NE BO NADOMESTILA RAČUNALNIČARJEV – POTREBOVALA JIH BO VEČ
Orodja umetne inteligence (UI) pišejo besedila, rišejo slike in vse pogosteje tudi programirajo. Starši in osnovnošolci se zato upravičeno sprašujejo, ali ima še smisel izbrati računalniški poklic. Odgovore smo poiskali na Gimnaziji, elektro in pomorski šoli Piran (GEPŠ Piran), kjer program tehnik računalništva poučujeta Gregor Koterle, eden mlajših učiteljev in nekdanji dijak šole, ter Aleksandar Lazarević, ki je pred poučevanjem dolga leta razvijal programsko opremo v gospodarstvu. GEPŠ Piran sicer pod eno streho združuje gimnazijo, elektrotehniške in pomorske programe ter program tehnik računalništva.
UI danes napiše del programske kode namesto človeka. Ali je računalništvo še poklic s prihodnostjo?
Koterle: Je, in to bolj kot kdaj prej. UI je izjemno orodje, ni pa čarobna palica. Napiše kodo, ki je videti prepričljiva, a pogosto vsebuje napake ali varnostne luknje. Nekdo mora razumeti, kaj je napisala, jo preveriti in vgraditi v delujoč sistem.
Lazarević: S programiranjem sem se začel ukvarjati v začetku devetdesetih let. Od takrat sem doživel vsaj pet »revolucij«, ki naj bi računalničarje odpravile, med drugim vizualna orodja, spletne platforme in zunanje izvajanje razvoja v tujini. Vsakič se je zgodilo nasprotno in potrebovali so še več ljudi. Z UI bo podobno.
Kaj se torej spreminja?
Lazarević: Manj je rutinskega tipkanja, več je razmisleka. Ko sem vodil razvojne skupine, so mladi razvijalci tedne pisali kodo, ki jo danes UI pripravi v nekaj minutah. Vrednost računalničarja se zato seli k razumevanju problema, načrtovanju sistema, varnosti in odgovornosti za rezultat.
Koterle: Moja generacija je odraščala s pametnimi telefoni, današnji dijaki pa odraščajo z UI. Zanje je klepet z jezikovnim modelom nekaj samoumevnega. Naša naloga je, da iz uporabnikov postanejo ustvarjalci: da razumejo, kako ta orodja delujejo, kje se motijo in kako jih vgraditi v svoje rešitve.
Kaj se dijaki naučijo v programu tehnik računalništva?
Lazarević: Gre za štiriletni program, ki se konča s poklicno maturo. Hrbtenica je programiranje, ki ga osvojijo v prvih dveh letnikih, v tretjem letniku pa sledi programiranje aplikacij. Dijaki spoznajo strojno in programsko opremo, računalniška omrežja, spletne aplikacije, upravljanje s podatki ter varnost in zaščito v informatiki.
Koterle: Pomembno je, da ne ostane pri teoriji. Približno tretjina ur strokovnih modulov je namenjena praktičnemu delu v računalniških učilnicah. V tretjem in četrtem letniku gredo vsako leto za štiri tedne na praktično usposabljanje v podjetja.
Kje v programu je umetna inteligenca?
Koterle: V četrtem letniku imamo poseben predmet Umetna inteligenca. Dijaki spoznajo, kako se modeli učijo iz podatkov, kako jih uporabiti v lastnih aplikacijah ter kje so meje in tveganja teh orodij.
Lazarević: UI pa ni zaprta v en predmet. Brez kakovostnih podatkov ni dobre UI, zato je modul Upravljanje s podatki, ki poteka v tretjem in četrtem letniku, njen naravni temelj. V tretjem letniku je tudi predmet Avtomatika in robotika, kjer dijaki programirajo naprave, ki zaznavajo okolico in se nanjo odzivajo. Varnost in zaščita v informatiki pa jih nauči, da UI prinaša tudi nove nevarnosti, od ponarejenih posnetkov do napadov na sisteme.
Ali računalničarji delajo le zase?
Koterle: Nikakor. Na šoli imamo več programov in to s pridom izkoriščamo. Dober primer je pametni zabojnik, ki ga razvijamo skupaj z dijaki programa logistični tehnik. Logistiki povedo, kaj potrebujejo pri prevozu in skladiščenju blaga, naši dijaki pa zabojnik opremijo s senzorji, poskrbijo za prenos podatkov in izdelajo aplikacijo za spremljanje pošiljk.
Lazarević: Takih projektov si želimo čim več, ker so najbližje resničnemu delu. V službi računalničar redko rešuje lasten problem. Večinoma rešuje problem nekoga drugega, zato se mora naučiti poslušati ljudi iz drugih strok.
Ali dijaki pri pouku smejo uporabljati orodja, kot je ChatGPT?
Koterle: Smejo, ko se naučijo osnov. Prepoved bi bila nesmiselna, saj bodo ta orodja uporabljali v službi.
Lazarević: Na začetku vztrajamo, da osnove osvojijo sami. Kdor ne zna sam napisati preprostega programa, ne bo opazil, ko mu UI ponudi napačno rešitev.
Kaj čaka dijake po končanem šolanju?
Lazarević: S poklicno maturo se lahko zaposlijo kot tehniki, na primer pri vzdrževanju sistemov in omrežij, razvoju spletnih in mobilnih aplikacij ali tehnični podpori. Mnogi pa nadaljujejo študij na višjih in visokih šolah, tudi na univerzah v Kopru in Ljubljani.
Koterle: Povpraševanje po računalničarjih ostaja veliko. Potrebujejo jih podjetja, ki razvijajo programsko opremo, pa tudi turistična in pomorska podjetja.
Ob tem oba izpostavljata možnost obiska šole na februarskih informativnih dnevih. Bodoči dijaki bodo lahko spoznali učitelje, si ogledali računalniške učilnice in izdelke dijakov ter preizkusili programiranje z uporabo UI.
OD UČILNICE DO SVETA LOGISTIKE
Med izobraževalnimi programi na GEPŠ Piran je tudi program logistični tehnik. O tem, kaj pravzaprav počne logistični tehnik in kako dijaki že med šolanjem spoznavajo svoj prihodnji poklic, smo se pogovarjali s Katerino Koprivec.
»Logistika je del našega vsakdana, čeprav se tega pogosto niti ne zavedamo. Za vsakim prevozom blaga stojijo ljudje, ki morajo poskrbeti, da vse pravočasno in varno prispe na cilj,« pojasnjuje Koprivec. Delo zato zahteva dobro organizacijo, načrtovanje in sposobnost hitrega odzivanja, ko se na poti pojavijo nepredvidene situacije. Pojasnjuje, da so možnosti po končanem šolanju precej raznolike. Logistični tehniki se lahko zaposlijo v transportnih in špediterskih podjetjih, pristaniščih, na terminalih in v skladiščih, opravljajo pa lahko tudi delo pomorskega agenta ali organizatorja transporta.
Na šoli želijo dijakom pokazati predvsem, kako logistika deluje v praksi. Poleg obvezne osemtedenske prakse zato organizirajo obiske podjetij, sejmov in strokovne ekskurzije. »Pomembno se nam zdi, da dijaki ne ostanejo samo pri teoriji. Ko procese, o katerih se učijo, vidijo v resničnem okolju, jih tudi veliko lažje razumejo,« pravi sogovornica.
Letos so se dijaki odpravili na dvodnevno strokovno ekskurzijo in obiskali sejem Green Logistics Expo v Padovi, kjer so si ogledali sodobne robotske sisteme, rešitve za transport in skladiščenje ter načine povezovanja različnih vrst prometa. Ekskurzija pa ni bila namenjena samo strokovnim vsebinam. Po obisku sejma so se dijaki pomerili v vožnji z gokarti, naslednji dan pa obiskali še znameniti Ferrarijev muzej. Pot so zaključili v Bologni, kjer so si ogledali nekaj mestnih znamenitosti ter spoznali italijansko kulturo in vsakdanji utrip mesta.
»Takšne izkušnje dijakom dajo precej več kot samo strokovno znanje. Spoznajo različna delovna okolja, povežejo teorijo s prakso, obenem pa se med njimi spletajo prijateljstva in nastajajo spomini, ki ostanejo tudi po koncu šolanja,« poudarja Koprivec.
Logistika je danes veliko več kot zgolj organizacija prevoza od ene do druge točke. Povezuje pristanišča, ceste, železnice, skladišča, podjetja in ljudi, zaradi nenehnega razvoja tehnologije pa se spreminjajo tudi znanja, ki jih potrebujejo bodoči logistiki. Prav zato skušajo dijakom že med šolanjem predstaviti čim več različnih področij poklica, za katerega so se odločili.
