Odjebal je iluzijo

Na vrat si je dal vtetovirati: Fuck off illusion. Tako je tudi razmišljal, tako je tudi živel in tako je odšel Branči Grgurovič, mladenič, ki je ogromno obetal, mož, ki je veliko vedel in znal, a ga nismo vedno razumeli.

Deli novico s tvojimi prijatelji

Ne drznem si kar tako pisati o Branetu Grguroviču, ki nas je zapustil enkrat v začetku prejšnjega tedna. Sosedje so opazili, da ga dolgo ni na spregled, pa so ga našli v eni njegovih dimenzij, ki nam navadnim smrtnikom niso dosegljive. Pred desetletjem je bil še v drugi, potem pa je šlo navzdol ali navzgor, kakor za koga in na koncu je bil že v peti dimenziji v dialogu z antimaterijo in šamani ter modreci, o katerih se nam še sanjalo ni, on pa jih je prebiral in razumel. Morda celo preveč.

Napisal bom na kratko, da je bil Brane eden od mulcev starega mesta, ki je šolo odpravljal z levo roko in bil eden najperspektivnejših diplomantov ekonomske fakultete na Ljubljanski univerzi. Pa ni bil kakšen piflar. Kje pa. Ob študiju se je zanimal za glasbo in poznal ter poslušal vse, kar je bilo vrednega v sedemdesetih in osemdesetih, po malem brenkal na kitaro, pel in pisal pesmi.

Z zaposlitvijo ni imel težav. Ekonomiste in finančnike so iskali takrat, ko se je gospodarstvo spreminjalo in so povojni direktorji predajali vodenje podjetij novi generaciji. Brane je bil med njimi. Srečeval sem ga kot finančnika v turizmu in prehrambeni industriji, kasneje kot ribiča, ki se je tudi tega dela lotil z znanjem in predanostjo, potem pa kot svojevrstnega boema s trenutki popolne zbranosti in dnevi odhajanja v druge dimenzije. Ob tem pa je še vedno pisal vrhunske haikuje in zanje prejemal priznanja na različnih srečanjih, fotografiral like na obalnem skalovju, ki smo jih mi enostavno spregledali, izdeloval lepljenke in z njimi pripovedoval o sebi in o svetu.

Trikrat smo mu pripravili razstavo v Placu Izolanov. Enkrat ga ni bilo niti zraven, drugič je prišel, ko so že vsi odšli, tretjič pa je bil prisoten in takrat smo, ob njegovih razlagah, dojeli o razstavi veliko več, kot smo jo razumeli do takrat. Zdaj nam je žal za vsako našo slabo voljo, ko smo ga odganjali od neznanih družb, ki jim je razlagal, kdo vse ga je obiskal ponoči in kaj se je pogovarjal z nematerijalnimi bitji ali šamani. Če bi prišel nazaj, bi mu oprostili vse, kajti takega Izolana ne bomo imeli verjetno nikoli več.

Piše: Drago Mislej Mef