Na peti škornja, ki ga tvori Apeninski polotok, se v regiji Apulija skriva podregija Salento. Polotok Salento je najbolj vzhodno ozemlje Italije, Punta Palascìa ali Capo d’Otranto pa njegov vzhodni konec, do Albanije oddaljen le dvainsedemdeset kilometrov.
Bolj kot geografsko se Messapia, kot so »zemljo med dvema morjema« poimenovali stari Grki, od matične regije razlikuje predvsem jezikoslovno, pa tudi folkloristično, arhitekturno in enogastronomsko. Štiri narečja in dva zaščitena jezikovna otoka, grški »griko salentino« in albanski »Arbëreshë« zaznamujejo ta košček Mediterana, ki na trenutke spominja na Istro. V narečju Lecceja se očetu reče »tata« kot v naših krajih. Grški Salento, za katerega je značilna samostojna kulturna identiteta, šteje devet helenofonskih občin s Calimero na čelu, kjer griko govori nekaj deset tisoč prebivalcev po podatkih državnega statističnega urada ISTAT. V Arbëriji, v bližini mesta Taranto, pa vztraja jezikovna manjšina, sicer najbolj številčno arbereshe naselje v Italiji. Celotna Apulija s svojo rdečo zemljo, ki prekipeva od bauksita, je tudi italijanska regija z najpomembnejšo oljkarsko dediščino.
Več kot tristo petdeset hektarjev kmetijskih površin je zasajenih z oljkami, kar predstavlja četrtino regionalne uporabne kmetijske površine, od tega je v Salentu približno štiriinosemdeset tisoč hektarjev oljčnih nasadov ali deset milijonov dreves. V Sloveniji je z oljkami posajenih približno dva tisoč hektarov dreves. V Salento pa je veliko število takih, ki se lahko pohvali z nazivom »stoletne«, okoli tri miljone. Osupljiva številka, če ne bi bilo kar nekaj dreves, ki štejejo tisoč ali nekajtisoč pomladi in segajo celo v čas Mesapov, ljudstvo, ki je v antiki naseljevalo Salento. Zaselek Borgagne, del občine Meledugno, v pokrajini glavnega mesta Lecce, slovi po »ravnici tisočletnih oljk«, kjer naj bi kraljevala tri do štiri tisoč let stara oljka. Starost se tem mogočnim rastlinam težko določi, sklepa se jo po širini debla, ki mora dosegati vsaj meter pri višini metra in pol od tal zato, da je stara vsaj sto let. Pri drevesih z “razdrobljenim” deblom pa je premer skupni, pridobljen z rekonstrukcijo teoretične oblike celotnega debla. Salento premore tisoče raztresenih dreves, med katerimi izstopajo izjemna imena po kiparski podobi in velikosti: “pastirsko drevo”, “velikan” ali “baronica”, nekatera pa izgledajo, kot da bi lahko hodile.
Tako kot v Istri oljke v Salentu rastejo v popolnem naravnem habitatu rodovitne rdeče zemlje in apnenčaste kamnine, spadajo tudi v svetovno dediščino Unesca. Rastlina je bila sveta že boginji Ateni, v kraju Santa Maria di Leuca, kjer danes stoji svetišče Santa Maria de Finibus Terrae (»na koncu zemlje«), pa je nekoč stal tempelj posvečen boginji. Leuca je tudi stičišče Jadranskega in Jonskega morja. Območje, polno kraških jam, so stari Rimljani poimenovali »na koncu sveta«, ne, ker bi verjeli, da je Zemlja ravna, ampak ker naj bi bili tam naseljeni še zadnji »cives« (»državljani Rimske republike«), kamor je spadala tudi Istra, od tam naprej pa so »provinciales«, prebivalci provinc, ki niso uživali vseh državljanskih pravic. Rimski pesnik Virgil, tisti, ki je vodil Danteja Alighierija skozi Pekel in Vice Božanske komedije, je v epski pesnitvi Eneida pripovedoval legendarno zgodbo o Eneju, Trojancu, ki je potoval v Italijo po uničenju Troje, kjer je postal prednik Rimljanov. Priplul naj bi ravno na obalo Salenta, v Leuci trdijo, da ravno k njim, v Otrantu, Castru in Portu Badiscu ravno tako. Dejstvo pa je, da so Stari Grki začeli gojiti prej divjo oljko in odkrili njene izjemne lastnosti. Oljka je trdoživa, obdaja jo nešteto legend kot ta, da so se nekoč zbrala vsa drevesa, da bi izbrala svojega kralja. Izbrala so oljko, vendar časti ni sprejela, saj naj bi bilo njeno poslanstvo preveč pomembno za človeštvo, da bi izgubljala čas s kraljevanjem. Tako spokojna in vsemogočna, ki pa jo lahko nekaj tako majhnega, kot je bakterija, premaga. Počasi, od znotraj, skoraj neopazno.
Za vinsko trto velja izrek, da je občutljiva kot ljubica; če jo zanemariš za kratek čas, ti tega ne bo nikoli odpustila, oljka pa je kot mati – lahko jo leta in leta zanemarjaš, pa te ne bo nikoli pozabila. V kolikor to drži, prizori posušenih in požganih oljčnikov, nekoč neskočna prostranstva stoletnic, spominjajo na Cankarja in njegovo slovito črtico. Patogen, ki je prišel od daleč, ki se je nepredvidljivo in hitro razširil in je ob zamudah in napakah povzročil ogromno število smrtnih žrtev. Še pred epidemijo SARS-CoV-2 se je po Salentu širila Xylella fastidiosa, bakterija, ki se je začela pojavljati okoli leta 2013 in prizadela približno sedemsto petdeset tisoč hektarjev površine, kar je povzročilo izsušitev, odpadanje plodov z ogromno škodo v sektorju. Pridevnik »fastidiosa« pomeni zoprna in ta Xylella opravičuje svoje ime, težko jo je prepoznati, izolirati in izkoreniniti, kar se zlahka “premika”, zahvaljujoč vektorski žuželki, ki je gostoljubna v številnih rastlinah sredozemske flore in lahko prizadene tudi trte, agrumovce, mandljevce ter številne druge drevesne in zelnate vrste. Kot trdijo v Agroinnovi, centru za inovacije na kmetijsko-okoljskem področju Univerze v Torinu, so napadi tega patogena znani že sto petdeset let, “Pierceova bolezen” je, na primer, v Kaliforniji povzročila hudo škodo vinogradom.
To, kar se je pojavilo v Apuliji, je podvrsta, imenovana pauca, Evropska unija pa je predvidela, da bi lahko širjenje bolezni v druge države povzročilo sedemdeset odstotno izgubo proizvodnje na zrelejših oljkah in petintridest odstotno na mlajših, kar bi povzročilo več kot pet milijard evrov in tristo tisoč delovnih mest izgube. Profesorica Maria Lodovica Gullino iz omenjenega inštituta je v svojem eseju »Spore« razkrila »bolnika nula« oziroma okrasno rastlino kave (ali oleandra) s Kostarike, ki je prek Nizozemske prispela v Salento. To gram negativno bakterijo prenaša žuželka, znana kot navadna slinarica (Philaenus spumarius), ki napade ksilemske posode rastline, ovira prehod vode in tako povzroči izsušitev. V južni Italiji je Xylella zagotovo našla ugodne podnebne razmere, vendar ji je poleg dejavnika “presenečenja”, ki je otežil prestrezanje patogena in posredovanje ob prvih izbruhih, bila naklonjena ranljivost tamkajšnjega kmetijskega sistema, postopnemu slabljenju fitosanitarnih storitev, pa tudi nadrealistični javni razpravi, ki so jo podporniki “prevare Xylella” dopolnili z zanikanjem in teorijami zarote, saj naj ne bi bilo nobenih dokazov, da je bila bakterija vzrok izsušitve apulijskih oljk.
Vroča poletja in stalna prisotnost vetrov pa so kot nalašč za razvoj požarov, zgodba se je ponovila tudi minulo poletje. Sodišče EU je obsodilo državo, ker ni zaustavila širjenja bolezni, ki lahko prizadene več kot sto vrst rastlin, od sadja do drevesnic, kar ima resen vpliv na gospodarstvo in okoljske razmere. Zaščititi se je težko, saj je uporaba antibiotikov v kmetijstvu prepovedana. Za omejitev škode je treba sprejeti preventivne in profilaktične ukrepe, tako Gullinova, začenši s strogim nadzorom rastlinskega materiala na vhodu in “čiščenjem” (z odstranjevanjem rastlin ali njihovih delov, s poznejšim uničenjem materiala). Zelo pomembne so tudi raziskave za razvoj hitrih diagnostičnih metod in dela za izboljšanja genetike rastlin, kar bi pripeljalo do odpornejših sort, v Apuliji, npr., naj bi vzpodbudne rezultata dajala sorta leccino. V Evropi se je bakterija razširila v Francijo in Španijo med letoma 2015 in 2016, v Sloveniji je Uprava za varno hrano, veterinarstvo in varstvo rastlin v letu 2014 načrtovala posebni nadzor te bakterije z namenom zavarovati domače oljkarstvo in morebitne druge gostiteljske rastline, Nacionalni inštitut za biologijo in novogoriški kmetijsko gozdarski zavod pa sta pred dvema letoma zaključila projekt o osveščanju v primeru, da bi se bakterija pojavila, ne samo na oljkah, saj bi bili na udaru tudi drugi koščičarji, je izredno pomembno biti pripravljeni, previdnost pa je potrebna predvsem pri nakupu sadik in materiala.
Na srečo so se do sedaj vzorci, ki so kazali znake okužbe, izkazali za negativne. Lokalni pridelovalci pa pravijo, da bo letos liter ekstra deviškega oljčnega olja še stalo okoli petnajst evrov, bo pa naslednje leto poskočila za vsaj nekaj evrov na liter, saj bo letošnji pridelek močno zdesetkan zaradi sušenja in odpadanja plodov. Previsokih zimskih temperatur, izrazit padec teh v začetku aprila, nenaden poskok čez trideset stopinj v fazi cvetenja in količina padavin so tudi slovenske oljke postavile pred preizkušnjo. Iz ankete, ki jo je opravil Inštitut za oljkarstvo, izhaja podatek, da je več kot polovica sodelujočih napovedalo vsaj petdeset odstotni izpad pridelka. V sredozemskih deželah pa glavni škodljivec predstavlja oljčna muha. Prisotna je tudi v Sloveniji, in sicer na vseh območjih, kjer se goji oljke. Ob ugodnih pogojih za razvoj, kot jih je imela letos, ter neustreznem zatiranju povzročijo ličinke muhe (žerke) veliko škodo pridelku.
Maja Cergol
