V luči trenutne situacije z virusom covid-19 in dogajanja v družbi je neizbežno, da se to odraža tudi znotraj družinskih krogov. Različni pogledi na zadeve in nasprotujoča si mnenja niso nov pojav, politika je na primer ena izmed teh, ki že od nekdaj zlahka zaneti prepir.
Kaj je v primeru epidemije drugače in ali ta povzroča razdor tudi v družinskih krogih, smo se pogovarjali z Mirjano Palčič Bubnič, psihoterapevtko, svetovalko in predavateljico na koprskem sedežu Evropskega inštituta za realitetno terapijo v Kranju.
»Tema je resna, ker gre za življenje. Ne gre samo za covid-19 pandemijo, v takih okoliščinah, ki so resne, gre tudi za pandemijo prepričanja, kdo ima prav. To je naraven proces, ko se čutimo ljudje ogroženi. Opažam, da mora vsak imeti svojo razlago, kaj je dobro. Vse življenje si ustvarjamo predstave, kaj je za nas dobro, v takih situacijah čutimo potrebo po uveljavljanju teh predstav, ker s tem ohranjamo občutek varnosti in stabilnosti. Kar prepoznamo kot za nas ogrožujoče in se posledično s tem ukvarjamo, v kolikor pa nekih ukrepov ne smatramo kot za nas ogrožujoče, se potem s tem ne ukvarjamo tako,« pove Palčič Bubničeva, ko nam zaupa tudi svojo izkušnjo. »Čudim se, da imajo ljudje, ki jih sicer zelo cenim in so zelo razgledani, določeno mnenje v nastali situaciji. Preseneti me, da verjamejo v nekaj, kar je zame nepojmljivo. Ko sem prišla v stik s tem, sem ugotovila, da sem postala radovedna, saj me drugačno mnenje drugega ne ogroža.«
V družinskem krogu si dovolimo več, kot bi si sicer, ker smo s temi ljudmi najbolj sproščeni. Starši velikokrat menijo, da vejo, kaj je najboljše za njihove otroke. »Tudi v ožjih odnosih vrednotimo obnašanje ali vedenje posameznika. Pri dveh ljudeh, naj bosta to partnerja ali prijatelja, je potrebno veliko truda, da uskladiva vrednosti vsakega, da spoznava predstave drugega, kaj mu je mar, za kaj se zavzema, kako vidi stvari. V družinskem krogu je značilno to, da partnerju lahko povem vse, kar mi pride na pamet in od njega zahtevam vse, kar se mi zdi prav. Poleg tega imam predstavo, da bi me moral slišati, videti in razumeti. Z otroki se še bolj zaplete. Tako, kot si predstavljamo, kakšna naj bi bila vloga partnerja, jo imamo tudi v vlogi staršev. Izstopa prepričanje, nekako tradicionalno, da moram jaz kot mama pri svojem otroku nekaj doseči, moram ga pripeljati do tega, v kar jaz verjamem, da je prav. S tem ne mislim, da je narobe, da imamo starši prav. Če se otrok upira, imam manj možnosti, da me bo slišal in poslušal. S tem se oddaljujemo tudi v teh zelo pomembnih odnosih, saj je odnos starši-otrok nekako še bolj pomemben kot tisti med partnerjema. Z vpetostjo v starševsko vlogo se počutimo poraženi, v kolikor nam nekaj ne uspe,« razloži psihoterapevtka, ki je v zadnjih dveh letih največ težav opazila pri mladostnikih, ki so ostali doma, največ takih, ki so sicer bistri, nimajo pa delovnih navad in jim je uspeh šel po zlu, na drugi strani pa so bili težava ravno skrhani odnosi. »Otrok, ki želi iti v šolo, se je bolj pripravljen prilagoditi ukrepom, ker mu druženje s sovrstniki veliko pomeni. Vprašanje je, koliko bo uspešen pri svojih starših in koliko je sicer uspešen pri »doseganju svojega« pri njih,« pove Mirjana Palčič Bubnič o trenutnem stanju glede samotestiranja šoloobveznih otrok in dijakov in trenj, ki jih ta ukrep prinaša. V Sloveniji primeri, ko bi prišlo do konflikotv med mladostniki in starši glede (ne)cepljenja niso evidentirani, vendar jih v tujini ne manjka. »To je neka nova situacija. V primeru otrokove pritožbe bi lahko šlo za zanemarjanje njegovih pravic, če bi pristojne službe ocenile, da je temu pravzaprav tako.
Pomembno je, da se starši pogovarjajo in skušajo razumeti razmišljanje in počutje svojega otroka in mu nudijo podporo. Starši velikokrat verjamemo, da je v naši moči doseči pri otroku željeno obnašanje, pa vendar sama mislim, da je v naši moči samo vplivati. Večji vpliv pa imamo, ko se zanimamo in skušamo razumeti. Tudi v drugih odnosih bi radi nekako določili, kakšno naj bi bilo obnašanje drugega. Z vsem tem se oddaljujemo, vprašanje pa je, kako se približati. Z zanimanjem, ne pa s siljenjem, ker ima to obraten učinek. Če čutimo siljenje, še odrasel človek težko razume, da je lahko to iz skrbi ali ljubezni. Starši imamo lahko velik vpliv pri otrocih, da bi razvijali občutek za potrebe drugega. Pred tem pa se sprašujemo, koliko tega občutka imamo sami. To je pandemija današnjega časa, ko na silo hočemo nekaj drug od drugega. Imamo pričakovanja do drugih in do nas samih, na primer, jaz kot mama imam določena pričakovanja do sebe. Potrebno se je medsebojno poslušati. Vsi bi se morali učiti komunicirati, starši, učitelji, vsi.«
Kako pa naj si partnerja, ki ne mislita enako, prisluhneta in si prideta naproti? »Različna mnejnja o različnih temah, odvisno je, kako se pogovarjava in usklajujeva. Če se moj partner ne želi cepiti, tega pač ne bo storil in obratno. Našla bova način, kako paziti drug na drugega, usklajevanje poteka podobno kot pri vzgoji otrok, koliko se sprejmeva, koliko se približava, kje narediva kompromis, kje ga ne moreva. Zaradi slabih odnosov, ko silimo drug drugega v nekaj, zbolevamo. Upam, da se bomo iz vse situacije ljudje kaj naučili. Občutek za drugega in sprejemanje prihajata na preizkušnjo.«
Ob poplavi informacij in dostopa do znanja včasih pride do proti učinka, to se kaže trenutno v raznoraznih teorijah zarot in strahov. »To je posameznikovo videnje in zaznava, možgani delajo zato, da poskrbijo zase. To je priložnost za razmišljanje o sebi, kakšne načine razvijam, zato da skrbim zase, kaj vse moram videti, da se počutim tako ogroženo. Kadar imamo tak občutek strahu običajno ne stavimo dobro nase, nimamo zaupanja vase. Takrat lahko prepoznamo neko razlago, ki nam je blizu in se nam zdi dovolj kritična.«
Maja Cergol
