»Glede na veter je bil nastop v Bangkoku res fantastičen. Streljali smo na stadionu zraven visokih stolpnic. Veter je prihajal v sunkih, niti nismo vedeli od kje in kam bo šla puščica. Zato je rezultat res dober,« je po nastopu povedala Živa, ki je potrdila dobro formo.
»Počutim se odlično pripravljeno. Posebej so mi do te forme pomagale priprave v Indiji, saj sem se lahko navadila tudi na časovni pas in te visoke temperature. Tu je kar vroče, saj smo prišli z minus 18 stopinj Celzija na plus 30. Tudi sinu Noahu je bilo vroče. Po pripravah v Indiji smo se preselili v Bangkok,« nadaljuje Živa, ki jo na tekmovanju spremljata življenjski partner Manfred in sin.
Živa, od nekdaj nadvse aktivna mlada ženska, je pred skoraj sedmimi leti doživela nesrečo. Še pred tem je prestajala res težko obdobje, saj se ji je v zelo kratkem času podrlo vse, kar je zgradila. Njeno življenje je bilo do nesreče res polno: kot absolventka fakultete za šport se je odločila pisati diplomo v Avstraliji in tam je preživela fenomenalno leto. Domov se je vrnila le toliko, da je diplomirala, zatem se je vrnila v Avstralijo z enosmerno vozovnico, za nedoločen čas. Sprva je bilo to življenje, kakršno si po njenem lahko le želiš. Surfala je, skejtala, kolesarila. Da si je podaljšala vizum, se je vpisala na fakulteto za marketing in se preživljala s prodajo izdelkov za lepotne salone. Ker je izredno komunikativna, ji je dobro šlo. Imela je fanta in še najboljšega prijatelja, z njim sta se veliko pogovarjala o globljih življenjskih temah. Potem pa se je njen prijatelj smrtno ponesrečil in za njim je ostala neizmerna praznina. Potem se je očetovo zdravstveno stanje poslabševalo. In ko je po spletu (nesrečnih) naključij ostala povsem brez denarja, se je v njenem srcu nabralo ogromno bolečine, ki je ni zmogla predelati. Vrnila se je v Slovenijo, nato pa šla v Švico, kjer se je na eni čudovitih vzpetin nad St. Moritzem zgodil usodni padec z gorskim kolesom. Zgodilo se je tik pred koncem proge.
»Čakala me je le še ena zadnjih skakalnic. Glede na mojo pripravljenost tisti trenutek sem imela preveliko hitrost. Ugotovila sem, da letim višje in dlje kot običajno. Ustrašila sem se, moje težišče je bilo na sprednjem delu kolesa. Spomnim se, kot da bi bilo v počasnem posnetku. Zaščitila sem si obraz, noge so priletele za mano.«
Helikopter reševalne ekipe je prispel zgolj v nekaj minutah. Občutek je imela, da so noge še vedno pri njeni glavi. Ni jih čutila. Izkazalo se je, da ima zlomljeni dve vratni vretenci in premaknjeno torakalno vretence. Vendar je kmalu okrevala in začela spet trenirati. V Švici, kjer je živela v času poškodbe, so zaradi koronavirusa organizirali lokostrelsko tekmovanje, ki bi moralo biti v Aziji. Na šoli, ki jo je obiskovala, se je prijavila za prostovoljko. Na informacijski točki jo je opazil predsednik lokostrelskega centra in jo povabil med strelce.
»Sprejela sem povabilo, ker mi je pomagalo pri vključevanju nazaj v družbo in ker je šport odličen za ponovno spoznavanje svojega telesa. Vse se je nekako začelo po naključju,« pripoveduje Živa, ki je na lanskih paraolimpijskih igrah osvojila srebrno medaljo. Uspelo ji je ustvariti tudi družino. Partner Manfred in sin Noah jo spremljata na tekmah.
»Po zdajšnji tekmi nas čaka teden dni počitka, potem sledi Azijski pokal. Zdaj je bil na sporedu azijski parapokal,« je še dodala Živa.
