Otrok za celovit in zdrav razvoj potrebuje pet temeljnih dejavnikov, ki izhajajo iz odnosa med staršema: pripadnost oziroma povezanost, zaupanje, dostojanstvo oziroma spoštovanje, prepoznavnost in sočutje.
Če med staršema vladata pripadnost in povezanost, bo tudi otrok ob njiju lahko čutil pripadnost. Starša, ki zaupata vase in med seboj gojita zaupanje, bosta zmožna ustvariti odnos, v katerem jima bo otrok lahko zaupal. Če starša ohranjata osebno dostojanstvo in se med seboj spoštujeta, bosta to prenesla tudi na otroka, ki bo tako ob njiju lahko gradil dostojanstvo in samospoštovanje. Če starši prepoznajo svoje potrebe, želje, bodo sposobni slišati tudi otroka v njegovih potrebah, kar bo otrok razvijal do sebe. Če bosta starša zmožna razvijati sočuten partnerski odnos, bosta tak odnos vzpostavljala tudi z otroki.
Raziskava pokazala povezanost med kvaliteto partnerskega odnosa ter vedenjskimi in čustvenimi težavami pri otrocih
Zaradi močne čustvene povezanosti v družini poteka prav med družinskimi člani najintenzivnejši prenos čustvenih stanj, vzorcev vedenja. Če med partnerjema nastanejo čustvene blokade, se slednje najbolj odzrcalijo prav v razvoju njihovih otrok, kar so pokazali tudi rezultati nedavne raziskave, s katero smo med drugim ugotavljali povezanost med kvaliteto partnerskega odnosa ter vedenjskimi in čustvenimi težavami pri otrocih. Pokazala se je statistično pomembna povezava vseh področij partnerskega odnosa z vsemi dimenzijami čustvenih in vedenjskih težav pri otrocih, ki smo jih merili. Raziskava je pokazala, da imajo otroci staršev, ki dosegajo nižjo stopnjo zadovoljstva v odnosu, več težav z agresivnim vedenjem, so bolj depresivni, imajo več težav s pozornostjo in problemov v družbi. Starševske bolečine in nerazrešene vsebine njunega zakona se prenašajo na otroke. Slednji postanejo njune žrtve. Otroci posrkajo njun nemir in stisko, ki jo potem na različne načine odigravajo, doma kot izven doma. Otroci so nedolžne žrtve starševskih čustvenih zapletov in predvsem bolečin, ki izhajajo iz njunega odnosa. Ti prenosi potekajo nezavedno, brez besed. Otroci starše preprosto čutijo in se na ta čutenja odzivajo s svojim vedenjem, čustvovanjem in tudi z boleznijo.
Sočutno partnerstvo – sočutno starševstvo
Trdimo lahko, da če želimo, da se bo družina razvijala, se mora najprej razvijati partnerski odnos, ki mora odsevati medsebojno spoštovanje, zaupanje, pomoč in razumevanje. Vse to se potem zrcali v psihofizičnem zdravju otrok.
Otroci bodo varno odraščali le v družini, ki jim zagotavlja mesto ljubljenega otroka, ki svoje starše vidi v enotni starševski vlogi. Prav na ta način starša dajeta otrokom koristen zgled in jasno razdelitev vlog v družini. Zato je pomembno, da se nastali konflikti v partnerskem odnosu staršev rešujejo izključno v partnerskem odnosu, po možnosti še preden se pojavi tveganje za prenos konflikta na otroke.
Vse se začne z odgovornostjo za osebno rast vsakega od partnerjev
Zakonski odnos je prevladujoča sila celotnega sistema odnosov v družini. Če je zakon staršev delujoč, imajo otroci možnost, da postanejo funkcionalne, zrele, samostojne in integrirane osebnosti.
Sočutno partnerstvo je podlaga za sočutno starševstvo. Za razvoj sočutnega partnerstva pa je v prvi vrsti potrebna osebnostna rast. Šele ko vsak od partnerjev prevzame odgovornost za svoja čutenja, ko najde stik s sabo, se lahko poveže tudi s partnerjem in od tu naprej lahko oba vstopata v zdravo starševstvo.
Mag. Katja Kozlovič
zakonska in družinska terapevtka ter izvajalka igralne terapije za otroke
